29.11.1943 se je v Jajcu, v današnji Bosni in Hercegovini, začelo drugo zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ). Na njem so delegati razglasili AVNOJ za vrhovno zakonodajno oblast, Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije pa za vrhovno izvršno oblast v državi. V socialistični Jugoslaviji se je na ta dan slavil Dan republike. Kaj je bilo za slaviti in kaj ne?
Jugoslavija je bila v svojem prvem, kraljevskem obdobju, med prvo in drugo svetovno vojno, centralistično urejena monarhija. Redke tovarne in stroji so bili večinoma v lasti tujega kapitala. Pismenih je bilo zgolj polovica vsega prebivalstva in samo četrtina žensk. Kmetje so predstavljali veliko večino prebivalstva, mnogi izmed njih so živeli v absolutni revščini in bedi. Absolutistični režim je že zelo zgodaj prepovedal delovanje Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), ki je od konca leta 1920 delovala v ilegali.
Po zmagi v narodnoosvobodilni vojni se je vzpostavila druga, socialistična Jugoslavija. Za razliko od prejšnje je vključevala tudi Dalmacijo, Istro in Primorsko. Sestavljalo jo je 6 republik in dve avtonomni pokrajini. Že med vojno, predvsem pa po njej, je jugoslovanska družba doživela socialistično preobrazbo.
Če so bili prej stroji, tovarne in druga produkcijska sredstva v rokah kapitala, so zdaj prešla v družbeno upravljanje. Vzpostavljene so bile osnovne delavske pravice in standardi, ki so se nadgrajevali. Prišlo je do razlastitve zemljeposestnikov in razrušitve sil starega reda.
Prišlo je do obsežne emancipacije žensk, nekateri izmed njenih dosežkov, so dandanes pod napadom. Če je bilo v prvi Jugoslaviji na trg delovne sile vključenih zgolj slabih 200.000 žensk, se je ta številka v slabih dvajsetih letih socialistične Jugoslavije povečala za kar 1545%. Skladno s tem se je razvil sistem vzgoje, izobraževanja in skrbstva. Ta opravila, ki so jih nekoč neplačano opravljale izključno ženske, so postala stvar in odgovornost družbe.
Jugoslavija je bila med ustanoviteljicami Gibanja neuvrščenih. Aktivno je podpirala protikolonialna gibanja širom sveta in se zavzemala za mir in enakost med ljudmi po svetu. Protiimperialistična gibanja v Jugoslaviji so vključevala široke plasti delavstva.
Vstop kapitalističnih elementov v jugoslovansko gospodarsko in družbeno življenje, ki se je v največji meri začel s tržno reformo v 60-ih letih, je oslabil položaj dela in vpeljal mnoge avtokratske prakse na delovnih mestih. Karierizem in birokratizem, na katera je že med vojno opozarjal med drugimi Boris Kidrič, sta v 80-ih letih dobila zamah. Vsi ti procesi so ob propadu realnih socializmov na vzhodu Evrope in pritisku kapitalističnih sil vodili v krvav razpad socialistične Jugoslavije v prvi polovici 90-ih.
Prav na področju bivše Jugoslavije se danes odvija razredna ofenziva kapitala. V Srbiji je bil pred dnevi sprejet zakon, ki bo investitorjem omogočil še hujše uničevanje naravnega okolja, o zgodbi ujetih vietnamskih delavcev pa smo že poročali (https://bit.ly/3cY1qXK). V Bosni in Hercegovini nacionalni vladajoči razredi režejo socialne pravice in netijo sovraštvo med narodi. Makedonija je sredi energetske krize, v hrvaškem Vukuvarju pa danes živi manj ljudi, kot jih je pred vojno delalo v tamkajšnjem Borovem. Delovni ljudje se temu pritisku upirajo in si prizadevajo za boljši jutri – bodisi z uporom, bodisi z begom.
Učimo se iz dosežkov in stranpoti socialistične revolucije v Jugoslaviji, branimo preostale pridobitve na področjih javnega šolstva, zdravstva in ostalih socialnih sistemih in predvsem ne pozabimo, da je mogoča tudi drugačna družba – če je bila nekapitalistična naša preteklost, je lahko tudi prihodnost!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega