Sredi decembra sem, kot številni drugi, zbolela za gripo. Obvestilo o prekinitvi izbire osebnega zdravnika sem prejela približno dva meseca prej in ker od takrat nisem imela potrebe in časa, da bi se podala v agonijo iskanja novega, sem klicala v zdravstveni dom, kjer je prej delal moj zdravnik, ki se je, kot sem ugotovila po moji kratki »gugl raziskavici«, preselil v manjši kraj v privatno ambulanto s koncesijo. Kako predvidljivo.
V zadnjih petih letih sem namreč zaradi podobnega vzorca menjala že štiri osebne zdravnike. Spomnim se, da sem ob menjavi zmeraj izbrala pač nekoga, ki je imel prosta mesta in je vpisoval nove paciente. V upanju na prostega zdravnika pokličem v zdravstveni dom, da si uredim bolniški stalež. Pojasnim situacijo in sestra mi prijazno razloži, da mi do konca januarja 2026 ne morejo pomagati. Ker nisem dobro razumela povedanega, sem jo zasula z meni logičnimi njej pa povsem odvečnimi in zmedenimi vprašanji: »kako pa naj si sedaj odprem bolniško?«, »kam naj se obrnem?«, »kaj pa ambulanta za neopredeljene«?, »kaj pa če bi resno zbolela, kaj naj v tem primeru naredim«? »Žal smo polni, do konca januarja 2026 ne bova mogli nič zrihtat.«
Ne preostane mi drugega, kot pa da vzamem računalnik in guglam »prosti zdravniki Maribor«, »vpis novih pacientov Maribor«, žal brez uspeha. Nazadnje se obrnem na ambulanto za neopredeljene. Ker ne želim izpasti nevljudno, počakam pet minut po odprtju in jih pokličem. Avtomatska tajnica me obvesti, da sem 22. v čakalni vrsti. Naslednjih dvajset minut mi v glavi odzvanja sintetični zvok klasične glasbe z vmesnimi prekinitvami: »naše linije so trenutno zasedene, ste 15. v čakalni vrsti«. Po skoraj polurnem klicu, ob katerem že napol spim, sintetično glasbo prekine glas medicinske sestre. Ponovno pojasnim situacijo. Vpraša me po datumu rojstva in preveri moje podatke, nato pa mi po pol minute pove, da je »zadeva urejena, če po treh dneh ne bo bolje, naj pokličem še enkrat«. Pol ure klica za manj kot minute obravnave.
Ker sem še mlada in nimam nobenih resnih zdravstvenih težav, zdravnika na srečo ne potrebujem pogosto. Če sem iskrena, mi je v tem trenutku ustrezalo, da je vse šlo tako gladko, da mi ni bilo potrebno ven iz stanovanja in sem bolniško odprla kar preko telefonskega klica. Vseeno je bilo precej bolj udobno sedeti doma s telefonom na ušesu kot pa da bi več ur čakala v v polni čakalnici. Nato sem pomislila, da so vse moje obravnave pri zdravniku v zadnjih letih izgledale tako. Bodisi v obliki dopisovanja po mailu, kjer sem na kratko opisala svoje simptome in dobila enako skromen in formalen odgovor, bodisi preko minuto trajajočega telefonskega klica.
Kaj pa če bi zdravnika resno potrebovala? Kaj če bi bila starejša oseba, ki se ji je stanje nenadoma poslabšalo? Zdelo se mi je bizarno, da med tem, ko vlada z interventnim zakonom želi znižati stroške bolniških nadomestil na način poostrenega nadzora nad delavci, meni odprejo bolniški stalež, brez da par let zdravnika sploh vidim v živo. Gre za preusmerjanje pozornosti in še en ukrep v nizu prelaganja odgovornosti na delavke in delavce.
Gre za zamenjevanje vzrokov s posledicami, ki so postali stalnica v času intenzivnega krčenja javnega zdravstvenega sistema. Pomanjkanje zdravnikov, čakalne vrste, slaba opremljenost bolnišnic in zdravstvenih domov je posledica (in ne vzrok!) več desetletnega in sistematičnega rušenja javnega zdravstvenega sistema, ki ga je pospešil vdor koncesionarjev in postopna privatizacija zdravstva. Simptoma tega razkroja sta tudi odpiranje novih privatnih ambulant in umetno podaljševanje čakalnih vrst iz strani pohlepnih zdravnikov, ki preusmerjajo paciente v lastne privat prakse z željo po zaslužku.
Po večurnem počitku na kavču prižgem televizor in na komercialni televiziji ravno poslušam novice o tem, kako bolnice in zdravstveni domovi zaradi sezone gripe in drugih obolenj pokajo po šivih, kako vlada na drugi strani čakalne dobe še podaljšuje, s tem, ko poskuša s predlogom novega zakona omejiti (ne pa tudi popolnoma odstraniti) zasebne prakse v javnem zdravstvu. Po desetih minutah natolcevanja in strašenja o tem, da bo z omejitvijo koncesionarjev zdravstveni sistem propadel, ugasnem TV.
Razen občasnega pokašljevanja so moji sicer minimalni zdravstveni problemi rešeni, a naš zdravstveni sistem ostaja v kriznem stanju. Sprašujem se, kaj bo z mano čez deset, petnajst, trideset let. Bom dobila zdravnika, če ga bom potrebovavala? Ustavno sodišče, ki se je že ničkolikokrat postavilo na stran kapitala, privatnikov, podjetnikov in zasebnih interesov je tudi tokrat ugotovilo, da je prepoved dodatnega dela zdravnikov zunaj javne zdravstvene službe »neustavna«. Češ da s tem »posega v pravico do proste izbire zaposlitve«. Sklicevanje na ustavo, ki postavlja zasebno premoženje pred potrebe ljudi, je v tem primeru slaba opcija. Kaj pa sklicevanje na pravico do kvalitetne in dostopne zdravstvene oskrbe? Kaj pa sklicevanje na naše zdravje, kot temeljno družbeno potrebo? Dokler bomo pustili, da zdravniki-podjetniki izsiljujejo sistem na račun našega zdravja, se stanje ne bo izboljšalo.
Zdravniki bodo, če se bo to nadaljevalo, dostopni samo še bogatim. Zdravje pa bo postalo luksuz.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega