“Ko začnejo kritizirati demokratično sprejete sklepe in posegati v odločitve drugih sindikatov, to ni več demokratično.” Navedene besede je v nedavnem javnem komentarju, paradoksalno naslovljenem “Demokracija je, da vsak pove, kar misli”, zapisala odhajajoča predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Lidija Jerkič. V njem je obračunala s sindikati znotraj ZSSS, ki so izrazili javno nasprotovanje sprejemu predlagane pokojninske reforme, o škodljivosti katere smo na Rdeči pesi že obširno poročali.
V omenjenem zapisu se je Lidija Jerkič postavila na ostro, stalinistično linijo demokratičnega centralizma in organizacijske enotnosti, v želji, da bi ubranila liberalno pokojninsko reformo, ki bo imela škodljive posledice za delavstvo in celotno družbo. Na glavo je obrnila Leninove besede o tem, da je enotnost dobra stvar in dober slogan, vendar delavski boj potrebuje enotnost marksistov in ne enotnosti med marksisti ter zaničevalci in nasprotniki marksizma. Namesto takšne enotnosti, za katero sicer realno trenutno ne obstajajo objektivni niti subjektivni pogoji, smo dobili enotnost vlade, kapitala in birokratskega vrha sindikalnega aparata. Vse to seveda na škodo delovnih ljudi.
Ta enotnost agentov kapitalističnega reda se je izkristalizirala in utrdila skozi proces pogajanj o omenjeni reformi. Tudi pogled predsednice ZSSS na sam smisel in cilj tovrstnih pogajanj si zasluži posebno pozornost. Jerkič namreč zapiše: “Nobena pogajanja niso izsiljevanje, ampak poskus doseganja kompromisov. In nobeno izsiljevanje ne prinese takega rezultata kot uspešna pogajanja.” Kje je predsednica največje sindikalne centrale pri nas prišla do ideje, da t.i. “izsiljevanje” ne prinese večjih in boljših rezultatov kot t.i. “uspešna pogajanja”?
Očitno Jerkič in vrh sindikalnega aparata niso pristaši gesla, da zgolj sila premika silo, temveč pogubnega prepričanja, da je mogoče karkoli za delavsko stvar storiti zgolj s prilagajanjem zahtevam kapitala in države v procesu takšnih in drugačnih pogajanj. Medtem, ko je prva pot, ki vključuje širšo delavsko mobilizacijo in pritisk v obliki množičnih protestov in stavk v 90-ih preprečila brutalno tranzicijo po vzoru držav nekdanjega realnega socializma (t.i. “vzhodni blok”) ter preprečila sprejem nekaterih družbeno škodljivih politik (npr. enotna davčna stopnja), je druga pot pasivizacije prinesla znatne poraze za (organizirano) delavstvo pri nas.
Svoj komentar Jerkič sklene z besedami, da za dosežen kompromis pri pokojninski reformi zastavlja tudi svoj glas, z zavedanjem, da na tem svetu ne more biti samo po njeno. Če so nekdaj delavske organizacije s svojim delovanjem in politikami širile polje možnega ter poskušale ustvarjati pogoje za možnost revolucionarnih sprememb v družbi, se dandanes (samo)omejujejo na vlogo tihega in ponižnega partnerja v škodljivem zakonu s kapitalom in državo.
Demokracija ni zgolj to, da vsakdo pove kar hoče. Resnična demokracija je proces, ki nujno vsebuje široko možnost kritike (tudi že sprejetih odločitev), sposobnost iskrene samokritike in vključitev čim širše množice članstva v oblikovanje in sprejemanje odločitev. Vse navedeno je v procesu sindikalnega obravnavanja pokojninske reforme umanjkalo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega