Na današnji dan praznujemo 80. obletnico poraza nacifašizma v Evropi. Tega dne je bil nacistični tretji rajh prisiljen podpisati brezpogojno kapitulacijo pred združenimi zavezniškimi silami pod vodstvom Sovjetske zveze. Sovjetski narodi so med vojno nosili glavno breme boja proti fašistom in so za ceno milijonov žrtev, združeni v Delavsko-kmečki Rdeči armadi vkorakali v Berlin ter nad njegovimi ruševinami izobesili rdečo zastavo.
Nemška kapitulacija pa na naših tleh žal še ni prinesla konca vojne. Na slovenski zemlji so se v dolgih kolonah pomikale tolpe domačih izdajalcev različnih barv v upanju, da se bodo lahko udinjale novim gospodarjem v novi vojni proti novi ljudski, socialistični oblasti. Njihove oportunistične upe je dokončno pokopalo njihovo zajetje s strani enot Jugoslovanske armade ter zavrnitev in prezir s strani zahodnih zaveznikov.
Slovenski narod je med drugo svetovno vojno združen v Osvobodilni fronti pod vodstvom Komunistične partije častno opravil svojo dolžnost v protifašističnem boju. Vendar pa naša narodnoosvobodilna borba ni bila samo boj proti tujemu zavojevalcu ampak tudi revolucija proti domači kapitalistični gospodi, ki se je, kot je bilo zapisano v majski številki Slovenskega poročevalca: »nekoč penila v nacionalističnih frazah, se je pod gospodstvom tujčeve imperialistične pete do kraja razgalila kot ogabni izdajalec brez mrvice narodnega in človeškega ponosa, brez trohice sramu«.
Medtem, ko so se komunisti in drugi rodoljubi odzvali klicu za obrambo sicer buržoazne, nazadnjaške in delavcem ter delavkam sovražne Kraljevine Jugoslavije pred fašistično agresijo, so vodilni meščanski politik z banom Natlačnom na čelu razglašali kapitulantske proglase in aktivno sabotirali obrambo države. Kasneje pa so v strahu pred lastnim ljudstvom, ki se ni sprijaznilo z zasužnjenjem prejeli od okupatorja orožje za boj proti naprednim silam.
Danes je na Slovenskem vladajoči razred glede dediščine protifašistične borbe razdeljen na dva tabora. En tabor stremi k njeni obsodbi in rehabilitaciji domačih izdajalcev z namenom zatrtja kakršnekoli bodoče prevratniške ideje, ki bi jo lahko rodila protislovja današnjega kapitalističnega sistema. V svojem boju proti vsemu naprednemu se ponovno brez sramu pajdaši z tujo reakcijo v sosednjih deželah, ki poleg izkazovanja absolutne mržnje do lastnega delovnega ljudstva odkrito poziva tudi k raznim revizijam zgodovine in celo ozemeljskih mej – seveda na škodo Slovenije.
Drugi tabor pa vsaj navidezno ne kaže sovražnosti do dediščine narodnoosvobodilne borbe, ampak v imenu sprave – razrednega kompromisa – poskuša iz nje iztrgati vse elemente revolucionarnosti. S tem jo preobraža do nerazpoznavnosti in ne moremo se izogniti občutku, da poskuša z njenimi izmaličenimi ostanki podpreti nov militaristični duh, ki razhaja po Evropi.
Podobne pojave popolne zavrnitve protifašistične dediščine ali pa njene bastardizacije lahko brez težav danes vidimo v raznih državah, predvsem kadar je govora o politiki do rusko-ukrajinske vojne ali pa v zagovorih sionističnih klavcev, ki se brez sramu sklicujejo na antisemitizem ob kritikah, ki jih je izraelski režim deležen zaradi svojega izvajanjem genocida nad Palestinkami in Palestinci.
Ko se na današnji dan spominjamo zmage nad nacifašizmom bodimo pozorni na vse poskuse uporabe dediščine protifašističnega boja za netenje novih konfliktov in sovraštva med narodi pod plemenito zvenečimi gesli obrambe ”Evropskih” vrednot, demokracije in civilizacije. Raznim prevarantom in paničarjem, ki se sklicujejo na sisteme ”kolektivne varnosti”, ki so baje potrebni za zaščito lastne samostojnosti in na potrebo po sodelovanju z našimi naravnimi ”zavezniki” (katerimi že?) odgovarjamo s citatom iz iste številke Slovenskega poročevalca, ki je ilegalno izšla v najmračnejšem času evropske zgodovine, da lahko osvoboditev zagotovijo le »lastne sile oprte na protiimperialistični boj delovnega ljudstva vsega sveta.«
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega