Če spremljate osrednje medije, ste v zadnjih dveh tednih verjetno opazili predvsem posnetke izgredov in škode na študentskih protestih v Franciji. Podatki neodvisnih opazovalcev (kot je medijska opazovalnica Acrimed) razkrivajo, da je bilo v francoskih medijih več kot 75 % poročanja na javni televiziji osredotočenega le na škodo, samo 8 % pa na dejanske zahteve mladih, preostanek pa na politična obtoževanja.
Resničnost na terenu je povsem drugačna. Na zadnjih množičnih protestih (v torek, 6. oktobra) se je po podatkih organizatorjev na ulice zgrnilo kar 450.000 ljudi po vsej državi (od tega 100.000 v Parizu). Blokiranih ali zaprtih je bilo preko 2.000 srednjih šol (več kot polovica vseh v državi) ter skoraj 90 % univerzitetnih kampusov, h gibanju pa so se masovno pridružili učitelji in sindikati delavcev.
Val nezadovoljstva je izbruhnil kot neposreden odziv na predlagani državni proračun, ki predvideva 54 milijard evrov novih varčevalnih ukrepov in krčenje več kot 1.500 učiteljskih mest. Mladi v delavskih soseskah in na elitnih univerzah so se poenotili, saj vsakodnevno sredi razpadajoče infrastrukture, pomanjkanja profesorjev in nehumanih urnikov vsi občutijo posledice dolgoročnega zanemarjanja javnih storitev.
Država se je na proteste mladoletnikov odzvala z brutalno policijsko represijo: več kot 6.500 pridržanih oseb (večinoma mladoletnikov), solzivec, šok granate ter hude poškodbe, vključno s 15-letnikom, ki mu je granata odtrgala dlan, ter mladostniki, ki so zaradi udarcev izgubili vid ali utrpeli zlome čeljusti. Progresivni lokalni predstavniki, med njimi župan Saint-Denisa Bally Bagayoko, ki je s svojim telesom fizično stopil pred policijski kordon in zaščitil dijake, ter sindikati po vsej državi že oblikujejo žive ščite in odpirajo prostore za razpravo. Mobilizacija tako dobiva širšo razsežnost, saj so se mladim na ulicah pridružile vse glavne sindikalne centrale (CGT, FO, Solidaires), železničarji, zdravstveni delavci in gasilci.
Študentski in dijaški sindikati so v odziv na napovedane varčevalne ukrepe oblikovali 10 nujnih zahtev, ki vključujejo: Obnovo ustanov in nove zaposlitve. To pomeni takojšnjo sanacijo dotrajanih šol ter zaposlitev dodatnih učiteljev, psihologov, medicinskih sester in svetovalcev, konec selekcije in nehumanih urnikov, torej ukinitev diskriminatornih platform, odprtje 250.000 novih študijskih mest in prilagoditev urnikov, dvig štipendij (+200 €/mesec), ohranitev stanovanjskih pomoči, obrok za 1 € ter zamrznitev najemnin in širitev študentskih domov. Na koncu pa še brezplačno zdravstveno oskrbo, večjo dijaško avtonomijo ter odločen boj proti vsem oblikam diskriminacije.
Posebnost tega gibanja je zavedanje mladih, da se njihova borba proti varčevanju ne dogaja v vakuumu. Na protestnih zborih odzvanja jasen antifašistični duh ter odločenost, da se zoperstavijo krepitvi skrajne desnice. Atmosfera med mladimi naj bi bila izjemno borbena. Na sklicanem skupnem zboru v Nantesu je več kot 3000 dijakov in študentov na nogah enoglasno vzklikalo »Revolucija! Revolucija!«.
Val nezadovoljstva mladih se že preliva čez francoske meje. V Belgiji (zlasti v Liègeu in Bruslju) so dijaki in študenti prav tako začeli organizirati protestne zbore ter blokade šol. Belgijska mladina se sooča s podobnimi sistemskimi težavami prenatrpanih učilnic, visokih stroškov študija ter varčevanja v izobraževalnem sistemu. Dijaki iz obeh držav se medsebojno povezujejo in poudarjajo skupno borbo.
Tudi zadnja šolska reforma v Sloveniji prinaša spremembe, ki med učitelji, starši in mladimi sprožajo precej polemik. Medtem ko se osredotoča na prenovo učnih načrtov (uvajanje digitalnih kompetenc, novega predmeta informatike ter obveznega razširjenega programa), se kritike s terena osredotočajo na dejstvo, da reforma ne rešuje akutnih sistemskih problemov. Namesto odpravljanja kroničnega pomanjkanja učiteljev, preobremenjenosti kadra in izboljšanja pogojev za otroke iz socialno šibkejših okolij, se težišče premika k strožjemu nadzoru, birokratskemu ocenjevanju in administrativnim popravkom.
Boj mladih v Franciji in Belgiji ni le boj za boljše šole, ampak je opomnik, da javne dobrine, znanje in dostojno življenje niso tržno blago, ampak osnovne pravice vseh. Medtem ko politiki in kapital poskušajo breme varčevanja znova prevaliti na hrbte najranljivejših, povezovanje dijakov, študentov in delavcev jasno dokazuje, da se resnična družbena moč ne skriva v politiki varčevanja, temveč v skupni solidarnosti.
Podrobneje o njihovih zahtevah in podpori gibanju si preberite na povezavi: https://union-etudiante.fr/10mesures/
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega