Pred slabim mesecem je Gabriel Borić v drugem krogu čilskih predsedniških volitev premagal skrajno desnega Joséja Antona Kasta. 35-letni bivši študentski aktivist bo tako marca postal najmlajši predsednik v zgodovini Latisnke Amerike. Kljub uspehu in množičnim levičarskim mobilizacijam v zadnjih letih, pa pred tem socialdemokratom in njegovo stranko “Frente Amplio” (Široka fronta) ni lahka naloga. Na to temo spodaj prilagamo prevod nekaterih ključnih delov članka Francka Gaudichauda, ki je bil pred kratkim objavljen v Le Monde Diplomatique.
Za več informacij in vire, glejte original:
https://mondediplo.com/2022/01/06chile
Borićev predsedniški program je vseboval davčno politiko, ki bi za financiranje socialnih reform obdavčila bogate in velika podjetja. Reforme so vključevale področja zdravstvene oskrbe, izobraževanja, vrnitev pokojninskega sistema (privatiziranega pod Pinochetom) pod državni nadzor, legalizacijo splava ter več pravic za ženske in spolne manjšine, prizadevanja za zeleno gospodarstvo, in izpogajanje novih temeljnih pravic za staroselsko ljudstvo Mapuche.
Ker se je zavezal, da bo spoštoval varčevalno naravnan proračun, ki ga je za leto 2022 sprejel kongres, je svoje fiskalne ambicije med kampanjo omilil. Načrtovani izplen novih davkov je z 8% BDP v obdobju dveh mandatov padel na mnogo bolj skromnih 5% v štirih ali petih letih, odvisno od gospodarske rasti. Ta sprememba je bila predstavljena kot znak njegove “fiskalne odgovornosti” in odločenosti, da bo nadzoroval inflacijo. A neenakost (najbogatejši odstotek Čilencev pospravi približno tretjino vsega dohodka v državi), prekarnost in dolg so globoke korenine krize v tem “neoliberalnem raju”. V Borićevih nastopih so se pojavile tudi teme kriminala in trgovanja z mamili, kar je bil odziv na Kastovo uspešno retoriko o varnosti.
Kljub vznemirjenosti Kastovih privržencev, pogosto zaigrani, Borić nikoli ni omenjal možnosti niti delne nacionalizacije bogatih naravnih virov, ki so trenutno v rokah multinacionalk in buržoaznih izvoznikov. Čeprav Čile poseduje obsežne zaloge litija in bakra, je Borić vedno govoril le o povečevanju “dajatev”, ki jih plačujejo zasebna podjetja. Allende je baker, ki ga je imenoval “plača Čila”, nacionaliziral. A česa takega v programu “nove levice” ne bomo našli. Tudi njeni vladni zavezniki komunisti ne verjamejo, da je pravi čas za načenjanje vprašanja nacionalizacij. Kljub tej previdnosti zmagovite koalicije, pa je del elite še vedno sumničav. Borzni indeksi in vrednost valute so ob objavi rezultatov volitev tako strmoglavili.
Nekatera leva gibanja, ki jih manj kot Borića zanima doseganje soglasja, so do njega kritična. In res, Borić je ostal zelo medel kar se tiče vprašanja zakona o delu ter Mapuchev (še posebej njihove samoodločbe in vrnitve ozemlja prednikov). Prav tako ni podprl predloga za splošno pomilostitev tistih, ki jih družbena gibanja imenujejo “politični zaporniki revolta” (iz oktobra 2019). Nekateri med njimi so že dve leti brez sojenja v zaporu ali hišnem priporu.
To neizogibno privede do kontroverzne vloge bodočega predsednika v protestih oktobra 2019. Ta eksplozija besa proti “neoliberalnemu modelu” je skoraj zrušila Piñerovo vlado in bila pri tem soočena z brutalnim policijskim nasiljem, ki mu nismo bili priča od leta 1990. Borić je bil eden od poslancev, ki so novembra 2019 pomagali sestaviti sporazum za “družbeni mir in novo ustavo”, ki sta ga podpisala desnica in center, zavrnili pa so ga komunisti in tudi nekateri člani Borićeve stranke. Nekateri aktivisti ta sporazum, ki je omogočil oblikovanje ustavodajne skupščine, smatrajo za rešilni jopič za predsednika Piñero in poskus, da se v času izrednega stanja protestno energijo spelje v institucionalne kanale.
Mesec kasneje je Borić glasoval za še bolj sporen “proti-barikadni zakon”, ki je dal zakonsko kritje policijskemu nasilju v času, ko je bilo policijsko kršenje človekovih pravic močno kritizirano doma in na tujem. Borić in njegovi strankarski kolegi so se kasneje opravičili, ker so glasovali z desnico. In nazadnje, v regiji, kjer levica izreka brezpogojno podporo kubanski revoluciji, so nekateri Borićevo podporo lanskim protivladnim protestom na Kubi razumeli kot izdajo.
Duh upora iz oktobra 2019 ostaja še kako živ v čilenski družbi. Očiten je bil v sloganih, ki so jih med proslavljanjem leve zmage vzklikale množice na ulicah Santiaga. Čeprav so pokrajinske skupščine po mesecih pandemije in gospodarske krize izgubile zagon, številne zahteve po socialni pravičnosti ostajajo, iskra revolta pa še ni ugasnila.
Novi predsednik, ki je bivši aktivist in izvrstni politični delavec, to ve. Obljubil je “pravičnejši Čile” in “razširitev socialnih pravic” ob pripoznanju, da “dnevi pred nami ne bodo lahki”. Že zdaj je država priča znatnemu begu kapitala, kar bo zmanjšalo predsednikov manevrski prostor. Soočiti se bo moral z zakonodajno vejo oblasti, ki bo večinoma sovražno nastrojena. Čeprav so bile stare stranke izključene iz drugega kroga predsedniških volitev, po tem ko sta njihova kandidata pristala na tretjem in četrtem mestu, pa ohranjajo zastopanost na občinski in regionalni ravni ter v kongresu.
In čeprav je Kast izgubil bitko, je daleč od tega, da bi bil poražen. Njegov vzpon je morda šele začetek. V vsakem primeru je bilo to njegovo sporočilo podpornikom na večer poraza. “Čilski Bolsonaro” se želi politično krepiti. Kot brat ministra med Pinochetovo diktaturo in sin nemškega nacista se Kast mogoče zdi kot vrnitev v stare avtoritarne sisteme Latinske Amerike iz 80ih let.
A tovrstna intepretacija podcenjuje trende, ki so prisotni v celi Latinski Ameriki: vznik skrajnih desničarjev, evangeličanski in katoliški ekstremisti, ksenofobna agitacija proti migrantom in strah pred pridobitvami feminističnih in LGBTQ bojev.
Nedvomno, čilensko ljudstvo je osvojilo pomembno zmago, kar pojasni odmevnost volitev v regiji in globalno. A resnično delo se zdaj šele zares začenja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega