Uporabi svoj glas. EU, poženi! Močna EU za vse. Pogum za Evropo. To je le nekaj sloganov s katerimi institucije Evropske unije in lokalne politične stranke prepričujejo ljudi naj se udeležijo volitev za Evropski parlament, ki bodo potekale 9. junija. Pri tem uživajo požrtvovalno pomoč vseh osrednjih medijev, ki kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj poudaril “zgodovinskost” tokratnih volitev in kdo bo že vnaprej za vse krize na evropskih tleh, jasneje obtožil ter obsodil tisto večino prebivalk in prebivalcev, ki se nedeljskega glasovanja ne bodo udeležili.
Kampanja, ki jo vodijo zgoraj navedeni akterji, je v tokratni izdaji presegla vse prejšnje. QR kode preko katerih izveš kakšne svobode ti prinaša EU, dramatični in drago sponzorirani posnetki ljudi, ki so si za “železno zaveso” prizadevali za ponovno uvedbo kapitalističnega izkoriščanja in imperialnih odnosov med državami, pozivi slavnih iz sveta glasbe, filma, gledališča in športa, ki nas prepričujejo kako zelo pomembne so evropske vrednote in evropski način življenja. Če temu dodamo še soočenja, ki so v prvi vrsti namenjena vprašanjem s polja kulturnega boja, osebnim lastnostim kandidatk in kandidatov ter vsiljevanju konsenza o nujnosti ter nespremenljivosti tovrstnega evropskega povezovanja, je mera več kot polna.
EU se skozi stališča vseh kandidatnih list slika kot civilizacijski dosežek in najvišja stopnja institucionalizirane solidarnosti, kar je je svet videl. Seveda nekatere od kandidatk in kandidatov sramežljivo kritizirajo nekatere, največkrat popolnoma obrobne vidike EU, nihče od njih pa ne postavlja pod vprašaj njenih temeljev.
EU je že že v osnovi zgrajena v interesu kapitala in v nasprotju z potrebami delovnih ljudi. Ustanovni dokumenti in poznejša zakonodajna določila vsebujejo pravila, ki izrecno prepovedujejo izvajanje ekonomskih politik, ki bi šle onkraj okvirjev kapitalističnega reda. Ta status quo še dodatno utruje izrazito nedemokratična urejenost institucij EU. Tiste, ki imajo največjo moč odločanja (Evropska komisija, Evropski svet, Evropska centralna banka) so po svoji sestavi popolnoma nasprotne že principom liberalne predstavniške demokracije, kaj šele, da bi bile zares pod nadzorom delovnih ljudi. Njihova sestava je plod salonskih dogovorov med vladajočimi, niihova politika pa zmerom v skladu z interesi kapitala. Evropski parlament, ki je po načinu volitev in delovanja še najmanj v neskladju z demokracijo, pa ima daleč najmanjšo politično moč med vsemi naštetimi.
EU je izrazito hierarhična združba držav. Za visokoletečimi besedami o solidarnosti, povezovanju in celo prijateljstvu se skrivajo odnosi izkoriščanja med centrom in periferijo. S slabo domiselnimi slogani se poskuša medijsko prikriti naraščajoče neenakosti in zmeraj večje razsežnosti okoljske krize.
Štiri svobode, ki jih bruseljski birokrati postavljajo na oltar povojnega evropskega povezovanja – prost pretok kapitala, blaga, storitev in delovne sile, so povsem v skladu s splošnim ciklom gibanja kapitala, so notranje nasprotna in omejujejo dejansko svobodo delovnih ljudi. Prost delovne sile, ki znotraj meja EU poteka v skladu s potrebami kapitala in nekaterih držav, je na drugi strani nujno zamejen z dolgimi cevmi, bodečimi žicami in tisoči umrlih beguncev v Sredozemskem morju.
Vojne, ki divjajo po svetu, ponujajo še enega v predolgi vrsti dokazov, da EU ni zagotovilo za mir in varnost, temveč prav obratno. Predstavniki EU so vojni hujskači in zastopniki vedno obsežnejših vlaganj v orožje. Države članice brezskrbno nadaljujejo z zalaganjem Izraela z orožjem, medtem ko ta v Palestini izvaja genocid v katerem so do sedaj umorili najmanj 37 tisoč Palestink in Palestincev. Nemčija je tako zgolj v letu 2023 v Izrael izvozila orožje in vojaško opremo v vrednosti 327 milijonov evrov, od 7. oktobra 2023 naprej pa je njihova zvezna vlada izdala več kot 200 novih dovoljenj za izvoz orožja apardheidovskemu režimu.
Če si želimo družbene ureditve, ki bo zasnovana glede na potrebe delovnih ljudi in v skladu z naravnimi omejitvami, je potrebno pogledati onkraj EU. Izstop iz evropske monetarne unije (evrocone) je lahko prvi korak na tej poti, ki omogoči predpogoje za izpeljavo ekonomskih in družbenih reform, ki niso v skladu z zapovedmi vladajočih razredov po Evropi. Zavračanje EU kot kapitalističnega projekta, ki služi za doseganje in ohranjanje prevlade bogatejših držav nad preostankom, pa ne pomeni zavračanja sodelovanja med delovnimi ljudmi Evrope in širše. Nasprotno. Odpoved temu družbeno škodljivemu načinu povezovanja nam šele daje možnost, da v polnosti razvijemo prakse delavske solidarnosti in pomoči med ljudmi sveta. Socializem znotraj omejitev EU ni mogoč. Prej, ko bo to priznanje prevladalo znotraj naprednih delavskih, okoljskih, mirovniških in študentskih organizacij širom Evrope, večja bo možnost, da si socialistično Evropo tudi priborimo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega