V Veliki Britaniji so se v zadnjih tednih okrepili rasistični in nasilniških izgredi, ki so primarno usmerjeni proti priseljencem, muslimanom in drugim marginaliziranim skupinam. Manjšim protestom in posameznim izgredom ali celo primerom nasilja nad priseljenci in prosilci za azil smo sicer priča že od poletja, v zadnjih tednih pa so se številčno okrepili. Na zadnjem shodu v Londonu je sodelovalo okrog 150.000 ljudi, zajeli pa so vsa večja mesta kot so Manchester, Birmingham, Bristol in Epping. Na protestih ni manjkalo belih zastav z rdečim križem svetega Jurija, med množico ljudi pa smo lahko opazili tudi izraelske zastave in slogane v podporo Trumpu in gibanju MAGA.
Eden izmed vodilnih osebnosti sobotnega londondkega protesta »Združimo kraljestvo«, Tommy Robinson (s pravim imenom Stephen Yaxley-Lennon), je shod opisal kot “začetek kulturne revolucije v Veliki Britaniji”. Govoril je o “patriotski enotnosti«, kolonizaciji britanske kulture ter lažno zatrjeval, da imajo migranti več pravic kot Britanci. Shod so nagovorili še Elon Musk preko videopovezave, ki je svaril pred »levičarskim nasiljem«, francoski skrajno desni politik Éric Zemmour in Petr Bystron iz nemške AfD. Robinson je v svojem govoru poudaril, da »tiha večina, ne bo več tiho«.
Slednja izjava je očitno nagovorila številne Britanke in Britance, ki so v t.i. »remigraciji« (deportaciji vseh, ki niso Angleži bele rase) prepoznali možno rešitev njihovih problemov. Zakaj se to dogaja zdaj? Del ključnih razlogov je globoko ukoreninjen kapitalistični sistem, ki pušča delavski razred in obrobje družbe ekonomsko in socialno izključenega. Propadanje in privatizacija javnih sistemov, kot sta zdravstvo in sociala ter huda stanovanjska kriza sta prispevala k frustraciji, ki jo spretno izkoriščajo desničarski agitatorji in jo usmerjajo k migrantom in revnim brez moči. To sovraštvo legitimirajo s pomočjo političnih strank, kot je Reform UK, ki namigujejo, da so migranti krivi za socialne stigme, za kriminal, celo za propad lokalne infrastrukture. Tako nasilni izgredi niso le posledica spontanih čustev, ampak so plod sistematičnega širjenja rasizma, ki ga hranijo in podpihujejo tako mediji kot vladajoči razred.
Pokroviteljsko bi bilo trditi, da so bili vsi protestniki zavedeni ali zmanipulirani, ker jim s tem pripisujemo vlogo pasivnih opazovalcev. Zagotovo pa je na mestu vprašanje, kako je desnici uspelo v relativno kratkem času mobilizirati množice? Glavni razlog tiči v že naštetih vzrokih povezanih s sistemskim izkoriščanjem in propadom javnih sistemov, h katerim so veliko prispevali tudi laburisti pod Starmerjem. Politična mobilizacija je bila mogoča tudi z legitimacijo rasizma iz strani vladajočega razreda, ki je hkrati najbolj odgovoren za to, da so priseljenci pogosto potisnjeni na skrajni družbeni rob. Vladajočemu razredu je v interesu delitev ljudi na »Angleže in migrante« oz. na domačine in prišleke, saj s tem preusmerja diskurz razrednega boja v polje identitetnih bojev, okuženih z rasistično ideologijo.
Reform UK ter nekateri politikanti iz njihovih vrst sistematično uporabljajo retoriko, ki migrante žali kot “napadalce”, “prevarante” ali “kriminalce”. Te trditve so pogosto brez dejstev, ki bi to potrdila, ali pa jih vzamejo iz konteksta, pri čemer povsem ignorirajo širši okvir ekonomskih in sistemskih krivic. Laburisti jim pri tem asistirajo: Starmer je na primer dal vedeti, da razume del skrbi del delavskega razreda glede migracij, in se je potrudil, da ohrani “zakon in red”. S tem daje legitimacijo tovrstnim sovražnim in nasilnim izgredom, ki postajajo vse bolj razširjeni tudi na družabnih omrežjih.
Sama obsodba nasilja ali rasizma ni dovolj. Potrebna je organizacija združenega upora – delavskega gibanja, sindikatov in lokalne skupnosti, ki ne le protestirajo, ampak ponudijo alternativno razumevanje vzrokov sodobne krize: ne migranti, temveč kapitalizem, privatizacija, neenakost. Slogan “refugees welcome here” so zgolj prazne besede brez konkretne povezave z izboljšanjem materialnih in življenjskih pogojev britanskih delavk in delavcev in priseljencev oziroma vseh tistih, ki trpijo zaradi revščine, podhranjenosti, pomanjkanja javnih stanovanj, brezdomstva ali izgube zaposlitve. Zato je nujno graditi solidarnostna gibanja, ki povezujejo boj proti rasizmu z delavskim odporom proti izkoriščanju: sindikati naj v svoje programe vključijo zahteve za zaščito vseh delavcev, ne glede na poreklo; lokalne skupnosti naj se organizirajo za obrambo migrantskih družin pred napadi in izselitvami; leve politične sile pa naj jasno zavrnejo rasistični diskurz ter ga usmerijo v boj proti kapitalu in njegovim razdiralnim politikam.
Foto: Flickr/Steve Eason
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega