Kaj hočejo volilci?

Kjer slavijo tako fašisti kot neoliberalci in socialisti, je edini poraženec ljudstvo

Z vami delimo nekaj izsekov iz N’Tokove kolumne iz zadnje Mladine, v kateri je razmišljal o tem kaj hočejo volilci medtem, ko čakajo na konec sveta:

»V tednu po evropskih volitvah smo bili priča vrsti nenavadnih odzivov. Kot je pripomnil eden izmed analitikov, bi človek ob opazovanju kandidatov dobil občutek, da so zmagali prav vsi. Tudi stranke, ki so izgubile tisoče volivcev, so praznovale. Iz zmage desnice in kolapsa leve sredine se je izcimila medijska zgodba, da je center preživel in da so volivci vendarle še vedno naklonjeni liberalnim idejam. Ne le da liberalci svojega poraza niso doživeli kot poraz, ampak so slavili nekakšno duhovno zmago, češ: »dobili smo vse referendume!« – in takoj dodali, da rezultatov ne bodo takoj uzakonili, ampak bodo za to »iskali družbeni konsenz« … Čez leto dni bodo torej tudi te zmage postale nove neizpolnjene obljube na seznamu razočaranj. Odziv strank na poraze je bil še najbolj podoben Golobovemu obisku košarkarske tekme v Dallasu, od koder je objavljal nasmejane selfije, medtem ko je Dončić izgubljal ključno tekmo finala.

Kjer se je pojavil kak žarek refleksije (še največ samokritike smo, presenetljivo, slišali od SD), se je ta osredotočala na neizpolnjene obljube v smislu: reforme gredo morda res malo prepočasi – malo bolj zavihamo rokave naslednji dve leti, pa bo! A če so nas volitve karkoli naučile, je to dejstvo, da so objektivni dosežki neke vlade le malo povezani z elektoralnimi rezultati njihovih kandidatov. Ljudje so lahko jezni na njih celo v dneh, ko se hvalijo z uspehi. Pri tem imajo po svoje prav – zavedajo se, da živimo v obdobju civilizacijskega zatona in da nas ne glede na ravnanje politikov čakajo spremembe na slabše. Naj nam še tako všečno prodajajo reforme, nam realno življenje jasno kaže, da naši otroci ne bodo živeli bolje kot mi. In ker je zaton dejstvo, na katerega ni političnega odgovora, pri glasovanju zgolj izbiramo, kako se bomo ob tem počutili. Lahko se pretvarjamo, da so volitve »bitka med programi«, toda dejansko usodo strank določa aritmetika, koliko ljudi hoče njihove predstavnike gledati na TV, medtem ko čakajo na konec sveta.«

…

»Privlačnost Levice je bila nekoč v tem, da je kot protestniška stranka razblinjala volilni TV-spektakel. Iz opozicije nam je ves čas ponujala pogled v zakulisje političnega šova in neutrudno kritizirala vse stranke, za kar je bila leta 2018 nagrajena z 81.000 glasovi. Radi smo jih gledali. Njihov pitch je bil jasen: če bo že konec sveta, vam mi o tem vsaj ne bomo lagali tako kot lopovi, ki nam vladajo. Danes pa smo navajeni Levice, katere predstavniki strumno stojijo ob Golobu in poudarjajo dobro delo vlade kot nobena mala stranka do zdaj. In tudi če verjamemo komentarjem, da je Levica »največji trn v peti neoliberalne vlade«, od njih ne slišimo slabe besede o neoliberalnih ministrih. Niti zamisliti si ne moremo, da bi svojim volivcem iskreno povedala, kdo ustavlja reforme, še manj pa da bi koalicijske partnerje javno izzvala. Namesto da bi nagovarjala svoje podpornike k akciji, jih prepričuje, da je vse v najlepšem redu in da moramo biti četrtinskih reform veseli, sicer še teh ne bomo dobili.

Če lažeš, moraš lagati dobro. Lagati moraš tako, da ljudje ob tem uživajo. In nič ni bolj žalostnega, bolj zagrenjenega in anemičnega, kot je laganje Levice, ko nam tisočkrat razvodenele reforme in volilne poraze skuša predstaviti kot revolucionarne uspehe. Ne bi smelo biti tako. Predstavljajmo si, da bi namesto manipulacije s številkami »do 100 milijonov letno za stanovanja« od njih izvedeli za pravo stanje: da stanovanjske krize ne bomo rešili, ker oportunisti v SDH in Svobodi špekulirajo z javnimi zemljišči! Ali pa če bi namesto samohvale o izboljševanju delavskih pravic iskreno povedali: ta vlada kolaborira s kapitalom in pogoji dela bodo vedno slabši, če se ne bomo uprli! Ali če bi namesto tvezenja o zelenem prehodu povedali, kar vemo vsi: nobenega lahkega prehoda ne bo, čakajo nas trdi boji, pred katerimi nas ne reši nobena stranka. Res je, morda ne bi dobili volitev, a tudi z današnjo strategijo izumetničenega optimizma bodo počasi oveneli v senci boljših TV-bleferjev.

Nekaj je jasno: na volitvah, kjer slavijo tako fašisti kot neoliberalci in socialisti, je edini poraženec ljudstvo. Z vsakim dnem vzdrževanja fikcije reševanja Evrope postaja soočenje z realnim stanjem našega sistema težje. In soočenje z resnico je edino, kar nas lahko reši – čeprav predvolilne ankete tega ne povedo.«