ŠTUDENT LAČEN, ZAHTEVA SISTEM DRUGAČEN!

Po Pristaniški ulici v Kopru je prejšnjo sredo dišalo po zelenjavni rižoti, popečenem tofuju, solati, kavi in keksih. Kuhali so študentke in študenti iz socialističnega društva Iskra, že enajstič zapored in prvič izven Ljubljane. S samoorganiziranimi študentskimi menzami namreč opozarjajo na pomanjkljivosti sistema subvencionirane prehrane, kot nujno alternativo pa vidijo sistem javnih menz. Tokrat so razdelili več kot 150 obrokov, ob pogovoru s koperskimi študenti pa so izvedeli, da imajo na bone na voljo večinoma le fast food opcije. Obrok je bil kot vedno veganski, kar študentke vidijo kot simbolično gesto, ki pokaže, da je kakovostna prehrana lahko prilagodljiva različnim dietarnim potrebam.

Področje študentske prehrane je v Sloveniji trenutno urejeno s sistemom bonov, kjer država financira določen znesek obroka, preostanek pa plača študent. Takšna ureditev študentske prehrane se na prvi pogled zdi privlačna, saj je navidezna izbira ponudnikov velika, cene pa se v primerjavi z nesubvencioniranimi zdijo ugodne. A to ne sme zavesti, saj so ponudniki prehrane, kot smo že omenili, večinoma okrepčevalnice s hitro hrano, med drugim tudi McDonald’s. Izbiramo lahko bolj ali manj med bureki, picami in hamburgerji. Uživanje takšne hrane na vsakodnevni bazi je nezdravo, po besedah mimoidočih študentov se takih obrokov “hitro naveličaš”. Doplačilo se sicer razlikuje, a pri večini ponudnikov znaša že skoraj 5 eur, kar je za vsakodnevni subvencioniran obrok vrtoglav znesek.

Sprašujemo se, komu zares služijo boni in kdo od njih dobi največ. Študentje zagotovo ne,  saj tu ne gre za zadovoljevanje njihovih konkretnih potreb, ne z vidika dostopnosti in ne z vidika hranljivosti. Gre za logiko prostotržne konkurence, ki jo omogoča in posledično spodbuja država. Študenti so tako za gostince pomemben vir dobička. Kupovanje subvencioniranih obrokov omogoča nemoteno akumuliranje kapitala oz. “dobro poslovanje” in to je v prvi vrsti namen sistema bonov. Če ne bi bilo tako, potem McDonald’s ne bi imel kaj iskati med ponudniki.

Boj za javne, neprofitne menze in njihovo izgradnjo lahko v tej luči razumemo kot socialistično naravnano politiko, saj bi  v prvi vrsti upoštevala konkretne potrebe in materialni status študentstva, ne pa iskanja virov dobička za zasebne ponudnike. Z ureditvijo na državni ravni bi lahko zadovoljili tri stvari: dovoljšnje število menz, načrtovano zdravo prehrano in cenovno ugoden ter fiksen sistem. Menze na bone sicer že obstajajo, a jih je precej malo, o cenovni dostopnosti ter pestrosti jedilnikov pa tudi ne moremo vedno govoriti. Le s sistemsko ureditvijo, ki presega logiko kapitalističnega poslovanja, se lahko področje študentske prehrane spremeni.

Zahteva za javne menze je zahteva za izboljšanje materialnega statusa vseh študentov.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega