Zmaga Catherine Connolly na predsedniških volitvah na Irskem je prelomni trenutek. Prvič v zgodovini države je neodvisna levičarska kandidatka premagala stranke, ki so desetletja obvladovale irsko politiko. S 63,4 odstotka glasov, kar je največ, kar jih je kadar koli prejel kateri koli predsedniški kandidat na Irskem, je Connolly dosegla zgodovinski rezultat. Njena zmaga je izraz množičnega nezadovoljstva s statusom quo in upanja v drugačno, bolj človeško politiko.
Connolly je med kampanjo odkrito kritizirala financiranje izraelskih vojnih zločinov s strani ZDA in opozarjala na nevarnost ponovne oborožitve Evrope – stališča, ki so razjezila politični establišment, a navdušila tisoče volivcev. Kljub obtožbam in poskusom diskreditacije ni odstopila od svojih načel. Ostala je dosledna nasprotnica Nata, zagovornica irske nevtralnosti in ena redkih, ki je jasno spregovorila o palestinskem vprašanju ter pravici Palestincev do samoodločbe. Poleg tega je bila edina kandidatka, ki je podnebno in ekološko krizo postavila v središče svoje kampanje.
Od trenutka, ko je napovedala kandidaturo, so se proti njej združile vse sile političnega in medijskega establišmenta. Poskušali so jo diskreditirati zaradi potovanja v Sirijo in zaradi njenih nepopustljivih stališč proti imperializmu ZDA, Francije in Velike Britanije. Nič od tega je ni omajalo. Connolly je zavrnila vsak poskus, da bi omilila svojo politiko ali se odpovedala prepričanjem – prav zato je v očeh mnogih postala simbol poguma in integritete.
Kljub ostrim napadom je Connollyjina kampanja, ki so jo podprle številne leve organizacije, gibanja od spodaj ter Sinn Féin – osrednja republikanska in levičarska stranka na Irskem – v javnomnenjskih raziskavah vztrajno pridobivala podporo. Skupaj so uspeli zgraditi množično gibanje upanja, ki je s prepričljivo zmago razbilo politični monopol establišmenta.
Pomemben del Connollyjinega uspeha je bil povezan tudi z njeno osebnostjo. Mnogi so jo opisovali kot “pristno”, “iskreno” in “človeško”. Videoposnetki, na katerih se igra z otroki, žonglira z nogometno žogo, dribla košarkarsko žogo, pleše ceili ali igra klavir, so se razširili po družabnih omrežjih in dodatno okrepili podobo kandidatke, ki ostaja blizu ljudem.
Ključni dejavnik za Connollyjino prepričljivo zmago je gibanje, ki se je oblikovalo okoli nje – množična, od spodaj zgrajena kampanja, osredotočena na upor in politično spremembo. Vanjo se je prostovoljno vključilo več kot 15.000 ljudi, večinoma nečlanov političnih strank. Več kot polovica jih je prispevala finančna sredstva ali aktivno sodelovala na terenu. Kombinacija te energije in učinkovitega organiziranja prek družbenih omrežij je njeno kampanjo naredila bistveno uspešnejšo od tistih tradicionalnih strank. V vsakem volilnem okrožju so potekale dobro usklajene akcije pridobivanja glasov – na ravni, kakršne na predsedniških volitvah na Irskem ni bilo videti že desetletja.
Čeprav Catherine Connolly sama ni revolucionarka – temveč predvsem iskrena, načelna in socialno občutljiva reformistka –, njena zmaga odpira politični prostor, ki ga je dolgo dušil konsenz liberalnih in konservativnih elit. Predsedniška funkcija na Irskem sicer nima izvršilnih pristojnosti, a nosi simbolni pomen – prav ta pa lahko Connolly uporabi kot platformo za odpiranje vprašanj, ki jih druge stranke vztrajno potiskajo na rob.
Taka kampanja pa je lahko vzor za organiziranje drugod, a lahko uspe le, če preseže zgolj kritike milijarderjev in družbenih neenakosti. Resnična moč izhaja iz tega, da zavrne tiho soglasje med političnimi strankami o tem, kaj je “sprejemljivo” v politiki – o tem, česa se ne sme izzvati in o čem se ne govori. Ko kampanja pokaže, da ne igra po pravilih establišmenta — ne le v memih ali tvitih, ampak s prepričljivo vizijo družbenih sprememb — ljudem sporoči, da je resnično drugačna. Prav ta polarizacija, kakršno je v praksi uprizarjal Jean-Luc Mélenchon z La France insoumise, privlači množice in se uspešno upre utrjeni logiki oblasti. Tako kot Mélenchonovo gibanje v Franciji tudi Connollyjina zmaga kaže, da lahko vztrajnost, jasna načela in organiziranje od spodaj spremenijo politično pokrajino – ne le na Irskem, temveč kjerkoli ljudje verjamejo, da je sprememba mogoča.
Foto: Carl Brennan
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega