Grčijo so v zadnjih dneh zajeli protesti, ki jih je sprožila nedavna železniška nesreča. 28. februarja je v bližini mesta Tempe na severu Grčije prišlo do trčenja tovornega in potniškega vlaka. Nesreča se je končala tragično, s 57 žrtvami, vključno s številnimi študenti. Do nesreče je prišlo po letih privatizacije, ki je prinesla do kadrovske podhranjenosti, premajhnih naložb in usodnih problemov v varnostnih sistemih, ki bi lahko nesrečo preprečili.
Tragedija, ki je posledica malomarnosti vlade in zasebnih železniških operaterjev, je že prejšnji teden v četrtek in petek sprožila nacionalno dvodnevno stavko železniških delavcev v znak solidarnosti z družinami žrtev. Zahtevali so hitre odgovore in jasen časovni načrt izvedbe že dolgo potrebnih varnostnih ukrepov. Proteste so zaznamovali slogani kot so “To ni bila nesreča, to je bil zločin” in “Morilci” in so bili usmerjeni tako proti vladi (današnji in preteklih), kot tudi proti železniškem podjetju. Stavko so podaljšali in je tako potekala vse do srede 8.3., ko se je pridružila protestom v okviru dneva ženks.
Do protestov ni prišlo samo v velikih mestih, temveč tudi v manjših mestih in na otokih. Na stotisoče ljudi je protestiralo po vsej državi, kjer so bodisi uradno stavkali bodisi samo prekinili delo in se pridružili protestom. Prisotnih je bilo tudi veliko univerzitetnih študentov, dijakov in šolarjev. Večina žrtev nesreče je bilo namreč študentov, ki so se po praznikih vračali nazaj v Thessaloniki.
Grški minister za promet in visoki uradniki železnic so dan po nesreči odstopili. Načelnika postaje, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah. Kot je povedal Vassilis Zavogiannis, predstavnik delavcev v privatnem železniškem podjetju Hellenic Train SA, osnovni varnostni mehanizmi, ki ščitijo vlake pred nesrečami, niso delovali, zato “varnost in zaščita v letu 2023 v celoti sloni na človeškem faktorju. Naši vlaki delujejo tako kot pred 30 leti.”
Evropska unija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad (t.i. trojka) so leta 2013 od Grčije zahtevali privatizacijo grških železnic kot enega izmed tisočih varčevalnih ukrepov. Obljuba je bila, da bo po desetletjih zanemarjanja, privatizacija omrežja prinesla posodobitev in nove naložbe. Vlaki so bili leta 2017 prodani italijanski nacionalni železniški družbi Ferrovie dello Stato Italiane (FSI), tiri in infrastruktura pa so ostali v lasti državne Hellenic Railways Organisation (OSE).
Kljub obljubam in okoli 50 milijonov evrov (letnih) državnih subvencij, je FSI na grške železnice pripeljal švicarske vlake ETR 470, ki jih je Švicarska železniška družba, zaradi številnih okvar, leta 2015 poslala na odpad. Podobna je tudi situacija z železniško infrastrukturo, kjer javno-zasebna partnerstva in labirint podizvajalcev niso prinesli obljubljenih rezultatov. Eden izmed primerov je bila na novo zgrajena proga do mesta Aigio v zahodni Grčiji, kjer je le nekaj mesecev po odprtju leta 2020 prišlo do iztirjenja. Na drugih delih omrežja so varnostni sistemi delovali nekaj let, nato pa so bili opuščeni ali pa sploh niso delovali.
Na odseku, kjer je prišlo do tokratne nesreče, naj bi OSE imela od leta 2007 do 2010 vzpostavljen delujoč daljinski nadzor. Po letu 2010 so se v sistemu začeli pojavljati problemi, s premajhnim financiranjem in zmanjševanjem delovne sile pa je prišlo do nepravilnega vzdrževanja opreme. Privatizacija omrežja je te probleme samo še stopnjevala. Delavci na železnicah, ki so prejšnji teden začeli stavkati kot odgovor na nesrečo, so se večkrat pritožili nad pomanjkanjem osebja ter opozarjali na to, da so varnostni sistemi v celotnem železniškem omrežju že leta pomanjkljivi. Sindikati pravijo, da železniško omrežje v državi že nekaj let propada zaradi kadrovske podhranjenosti, ukrepov zmanjševanja stroškov in premajhnih naložb.
Število delavcev grškega železniškega omrežja naj bi na začetku varčevalnih ukrepov znašalo več kot 6000. Pod vladami, ki so sledile, je prišlo do velikih odpuščanj, po privatizaciji železniškega omrežja pod Sirizo, ki je leta 2017 del tega prodala FSI za odkupno ceno 45 milijonov evrov, pa je prejšnji teden celotna število železniških delavcev znašalo le okoli 750. Problem torej ni bil v človeškem faktorju, temveč v privatizaciji železniškega omrežja, ki je pripeljala do kadrovske podhranjenosti, premajhnih naložb in usodnih problemov v varnostnih sistemih, ki bi lahko nesrečo preprečili!!
Več kot očitno je, da privatizacija, ki so jo izpeljale grške vlade pod diktatom trojke, ni prinesla drugega kot slabše varnosti in kakovosti železniškega omrežja. Tudi premier Kyriakos Mitsotakis je moral priznati sistemske pomanjkljivosti privatiziranega železniškega omrežja, vendar je odgovornost porazdelil tako široko in nejasno, da je iz tega naredil “nacionalno tragedijo”. Njegova politična ideja, ko je pred štirimi leti postal premier, je bila Grčijo očistiti korupcije in nepotizma, s primerno “evropsko modernizacijo”. Promoviral se je kot kompetenten menedžer, tako kot podobni modernizatorji in tehnokrati v preteklosti. Namesto tega pa je Grčijo vodil s še več nepotizma in korupcije, ki nikakor nista specifična samo za Grčijo ali jug Evrope.
Vse to nakazuje tudi na hinavščino EU, ki naj bi na eni strani dajala denar za podporo železnici kot ekološkemu prevoznemu sredstvu, na drugi strani pa prek trojke poziva grške vlade k čim večjemu zmanjševanju števila zaposlenih in manjšim obratovalnim stroškom, zaradi česar so bile železnice obsojene na propad in delujoči varnostni sistemi niso na mestu.
Vse to pa se dogaja pred prihajajočimi splošnimi volitvami, ki se bodo zgodile pred septembrom. Mitsotakisova desničarska stranka Nova demokracija, ki ima po trenutnih napovedih največ podpore, je bila tudi tarča protestov. Levičarska stranka Siriza, ki je po napovedih na drugem mestu, tudi ni v najboljšem položaju, saj je bila na oblasti leta 2017, ko je prišlo do prodaje dela železnic.
Prišlo je torej do kapitalističnega zločina, ne nesreče! S privatizacijo železniškega omrežja so grška vlada in trojka postavili profit spet na prvo mesto. Tokrat pred življenjem in varnostjo ljudi. Namesto, da bi se takim in podobnim nesrečam poskušali izogniti z načrtnim vlaganjem in posodobitvami omrežja, kar bi zagotovilo večjo varnost in kakovost železnic, je potreba po nižjih stroških in večjih profitih prevladala. V prihodnosti torej ne potrebujemo več privatizacije, temveč podružbljanje železniškega sistema in s tem njegov pospešen razvoj, ki je v času okoljske krize še toliko bolj pomemben. Potrebujemo družbo, kjer so produkcijska sredstva v kolektivni lasti in kjer planiranje ni podvrženo profitnemu motivu, temveč družbenim potrebam.
V branje priporočamo tudi našo nedavno objavo o hudi železniški nesreči v ZDA, ki je prav tako bila posledica postavljanja profita pred ljudi: https://bit.ly/3mCB1qx
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega