Diplomat in profesor Iztok Simoniti je v nedavno objavljenem članku v Sobotni prilogi z naslovom »Dialektika nasilja« predstavil svojo analizo mednarodnih odnosov. Prispevek razkriva svetovni nazor slovenske diplomacije in njen modus operandi. Kratko povzemam njegove argumente, zato da lahko razumemo slovenska stališča v javni in tihi diplomaciji.
Iztok Simoniti izhaja iz realistične teorije, ki priznava realno moč svetovnih sil ali, kot piše avtor, »odnose moči proti moči in sile proti sili«. Toda hkrati uporablja teološko-filozofski jezik, iz katerega plete skorajda mitsko pripoved. Sila je zanj prvobitna »sposobnost uničevanja«, utelešena v religijah, ki v imenu bogov ščuvajo ljudi k ubijanju. Šele Zahod ustavi prekletstvo z izumom demokracije, ko vrže cerkev iz države in uzakoni »sprejemanje različnosti«. Demokracija postane most med civilizacijami, med Zahodom in nezahodnimi kulturami.
Toda mostove rušita vzhajajoči sili, Kitajska in Ruska federacija, ki sejeta »napetost, vojne spopade, sovražnost in nezaupanje«. Če je ameriški imperij kriv »mesijanskega« širjenja svobode in demokracije, Kitajska in Ruska federacija netita spopade z »antizahodnjaško« propagando. Njun cilj je, da na antidemokratičnih osnovah postavita nov »postzahodni in postliberalni svet«.
Po avtorju se je slovenska diplomacija znašla sredi manihejskega boja sil, ki se delijo na Zahod in Nezahod. Zato lahko edinole izbira med stranmi, ki so ji na voljo: med »demokratičnimi« ZDA in »avtoritarnima« Rusko federacijo in Kitajsko. Toda izbira je seveda samo hipotetična, ker »biti na pravi strani zgodovine« pomeni izbrati demokracijo. Tu avtor vpelje novo odkriti slovenski militarizem, saj »ideal demokracije« ni »mir za vsako ceno«, temveč »mir v svobodi, ki [se] jo brani z orožjem«. Demokracija torej ne izključuje vojne, če je treba braniti svobodo. Še več, v tem primeru postane pacifizem naglavni greh. V razlagi je druga stran poimenovana Nezahod, se pravi, negacija Zahoda, ki si ne zasluži niti svojega imena. Argumentacija jo predstavlja kot zatiranje nasproti svobodi, avtokracijo nasproti demokraciji, enoumje nasproti večumju.
Vendar manihejsko slikanje sveta ne more nikogar prepričati. Malikovalci zahoda naj poskusijo odgovoriti na nekaj naslednjih vprašanj. Kje je habeas corpus Magne carte iz 13. stoletja, ko vojska ZDA potaplja venezuelske civilne ladje in pobija brodolomce v karibskem morju? Kje je verska toleranca iz Nantskega edikta, ko zahod podpira džihadistično sirsko oblast iz hvaležnosti, da je odstranila nezahodni režim? Kje je pravica do upora proti zatiranju, na kateri se je utemeljevala francoska revolucija leta 1789, ko so se uprli Lugansk, Doneck ali palestinski Hamas? Kje je Konvencija o genocidu, ko zahodne države pomagajo Izraelu pri pomoru Palestincev? Kje je Evropska konvencija človekovih pravic, ko je Svet EU brez obtožnice in možnosti obrambe uvrstil 59 državljanov in državljank EU na »sankcijski seznam«.
Tajni administrativni ukrep, pri katerem je sodelovalo slovensko ministrstvo za zunanje zadeve, je zasegel njihove bančne račune, zato se ne morejo več preživljati in svobodno gibati. Kje so vsa posipanja s pepelom za kolonializem, ko se afriške države, kot so Burkina Faso, Mali in Niger, še vedno borijo za vojaško in gospodarsko neodvisnost pod grožnjo atentatov, sankcij in vojn? Ob teh vprašanjih nas slovenska diplomacija ne more prepričati, da ne opravlja kompradorskih nalog za Zahod. Slovenska diplomacija je kratko malo služba za komunikacijo z nekdanjimi kolonijami, ker ima kapital države brez kolonialne preteklosti in zgodovinsko izkušnjo v gibanju neuvrščenih.
Ironično je, da Slovenija zastopa interese Zahoda, četudi je sama kolonija. Spomniti se moramo samo primera pred desetimi leti, ki tone v pozabo, čeprav ga ne smemo pozabiti, saj spomni na študije o kolonialnem podrejanju svetovnega juga (Gl. knjigo Andreja Gunderja Franka Capitalism and underdevelopment in Latin America: Historical studies of Chile and Brazil (New York: Montly Press Review, 2009 [1967]).
Zgodba se je začela z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in politiko »finančnega poglabljanja«. Ko je leta 2008 finančna kriza razkrila njene strahotne posledice, so evropski regulatorji moralizirali. Krivi naj bi bili razsipni javni sektor, slabo upravljanje državnih podjetij in tajkuni. Namesto reševanja svojih napak je Evropska komisija leta 2013 povzročila paniko z obtožbami, da Sloveniji grozi bankrot, podobno kot pred tem v Grčiji, Španiji, na Irskem, Portugalskem in Cipru. Zahtevala je dokapitalizacijo bank in prenos terjatev na družbo DUTB, privatizacijo državnih podjetij, pa tudi omejitev demokratičnih pravic, kot da bi te povzročile finančno krizo.
Trikrat je zahtevala izračune za dokapitalizacijo bank, dokler ni bila zadovoljna z vsoto. Najprej je bil bančni primanjkljaj 0,5 milijarde evrov, drugič se je znesek povečal na 0,9 milijarde, tretjič pa na tri milijarde po metodologiji, ki so jo mednarodni ocenjevalci ocenili, da ni v skladu z računovodskimi standardi. Šele potem je Evropska komisija dovolila Banki Slovenije, da izda odločbe o izrednih ukrepih in izbriše premoženje imetnikov podrejenega dolga. Državi pa je naložila, da mora prodati banke v štirih letih, sicer bi jih prodala sama za prvo ceno.
S tem upravljanjem finančne krize je Slovenija padla v politično in ekonomsko podreditev. Država je prodala NKBM za 250 milijonov, NLB za 700 milijonov, Abanko in Banko Celje skupaj pa za 444 milijonov. S prodajo ni dobila niti polovice denarja, ki ga je vložila v zadnjo dokapitalizacijo bank.
Pod ceno je morala prodati tudi več državnih podjetij, ki so prešla v last multinacionalk in mednarodnih skladov. Po prodajah so imele banke in podjetja donosnost kapitala, ki ustrezajo pričakovanjem roparskih špekulativnih skladov. Poleg tega je država morala prevzeti obveznosti do razlaščenih imetnikov podrejenega dolga, če bi uspeli z odškodnino v sodnih postopkih, ki še vedno tečejo.
Postopek je vzbudil pozornost policije in tožilstva, ki sta začela preiskovati vodstvo Banke Slovenije. Guverner se je prikladno umaknil v Bruselj, kjer se je zaposlil v odboru za reševanje bank, čeprav je bil sam sredi preiskave v zvezi z reševanjem bank. Evropska komisija in Evropska centralna banka pa sta na razne načine ovirali preiskavo. Uspelo jima jo je dokončno ustaviti s sodbo Sodišča EU, ki je leta 2020 odločilo, da je Slovenija kršila nedotakljivost arhivov EU.
Pokazali smo, da je Simonitijeva analiza mednarodnih odnosov teoretsko napačna in v nasprotju z nacionalnimi interesi. Vsaj izkušnja iz finančne krize bi morala vzbuditi empatijo z državami, ki jih stiskajo stari in novi kolonialni pritiski. S to izkušnjo bi slovenska diplomacija morala iskati pot, ki bi rekla ne tako liberalizmu kakor iliberalizmu.
Gostujoče pero je napisala Maja Breznik
GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj
Foto: Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega