Nedavno je državni zbor potrdil Zakon o varstvu javnega miru in reda, ki brezdomne osebe še bolj kaznuje za njihovo že tako težko situacijo. Po novem zakonu bo lahko brezdomna oseba kaznovana tudi do 500 evrov, če bo spala na javnem prostoru. Čeprav je že obstoječi zakon kaznoval brezdomstvo, so bile kazni nižje, okoli 80 evrov. Po novem za prekršek velja tudi prenočevanje v vozilih, prepovedano je spanje v kleteh, kolesarnicah, zapuščenih objektih. Poleg policije lahko zdaj kazni izreka tudi redar.
Čeprav naj bi bil po besedah vladajočih nov zakon potreben, saj je stari zakon globe navajal še v tolarjih, je ironično, da povečano represijo nad ljudmi brez doma izvaja najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije. Zakon se bolj podrobno ukvarja tudi z načinom, kako ljudje beračijo. Če beračijo na vsiljiv način, jih čaka kazen. Namesto, da bi sprejemali zakonodajo, ki bi manjšala socialne stiske ljudi, bila usmerjena v zmanjšanje možnosti, da ljudje sploh morajo beračiti in živeti na ulici, se ukvarja s tem, kako nekdo berači.
Poleg večanja represije s strani države pa se veča tudi represija s strani občin. Mestna občina Ljubljana po novem zaklepa podhode, da se tam ne bi zadrževali ljudje, ki nimajo strehe nad glavo. Pobudo za to so sicer dali predvsem obrtniki, ki imajo v podhodih prodajalne, saj naj bi se v podhodih zadrževalo vedno več odvisnikov.
Kot navaja študija Inštituta za socialno varstvo iz lanskega leta, v večini evropskih držav število brezdomcev in brezdomk narašča. Po ocenah združenj, ki se ukvarjajo z brezdomci, je v Sloveniji okoli 6700 brezdomnih oseb, po ocenah statističnega urada pa nekoliko manj, slabih 4000. Med leti 2011 in 2021 se je delež ljudi brez doma v Sloveniji povečal za skoraj trikrat.
Čeprav zahodne države svoj uspeh rade merijo v vedno večji gospodarski rasti, raste tudi število brezdomcev. V Združenih državah Amerike je po konzervativnih ocenah brezdomnih okoli 700 tisoč ljudi. Od tega jih kar 60 % hodi v službo, pa si kljub temu ne morejo privoščiti strehe nad glavo. Samo med letoma 2023 in 2024 se je v ZDA število brezdomnih povečalo za 30 %. Med evropskimi državami se visoko uvršča Francija, z okoli 300 tisoč ljudmi, ki so prisiljeni živeti na cesti.
Z vse večjo gentrifikacijo mest, oddajanjem javnih površin zasebnemu kapitalu, ki gradi poslovne stavbe in elitna stanovanja, mesta pa spreminja v turistične atrakcije, vse več ljudi nima možnosti živeti v toplem, stabilnem domu. Vse več ljudi je prisiljenih v najemanje dragih stanovanj, najemniški trg pa je vse bolj zasičen, zato se je še za draga stanovanja treba potruditi, da te lastniki sploh izberejo kot primernega, dovolj redoljubnega in mirnega najemnika.
Da bi lahko plačal vse stroške, najemnino in hrano, mora človek nekje denar zaslužiti. V kapitalizmu delavec prodaja svojo delovno silo za mezdo, ki komaj ali pa sploh ne pokrije stroškov, ki jih ima za svojo reprodukcijo. Stroškov, ki nastanejo samo zato, da je človek sit, naspan in oblečen, da lahko naslednji dan spet gre v službo. V Sloveniji okoli 10 % ljudi prejema minimalno plačo, ki je nižja od praga tveganja revščine.
Če nimaš redne službe, tudi težko najameš stanovanje, o kreditu in nakupu lahko le sanjaš. Če nimaš stanovanja, težko dobiš službo. Tako se vse več ljudi vrti v začaranem krogu, ki mu – če nimaš finančne podpore družine in če nisi ničesar podedoval – skoraj ni drugega izhoda, kot spanje na ulici.
Represivni ukrepi, kot so večje kazni in preganjanje ljudi iz parkov, še nikoli niso rešili stisk, v katerih se znajdejo tako brezdomni ljudje kot tudi okolica, ki z njimi biva. Ukrepi bodo ljudi še bolj marginalizirali, še globlje bodo tonili v odvisnosti, s tem pa bo naraščala tudi nestrpnost do brezdomcev, saj se z večjo revščino veča tudi kriminal in nasilje.
Kapitalizem ustvarja pogoje, kjer je skoraj vsak človek veliko prej brez doma, kot pa da bi postal milijonar, kot to obljubljajo youtube oglasi o investiranju ali podjetniki, ki trdijo, da moraš le nehati biti len, in boš uspel. V kapitalizmu je dom nekaj, s čimer se trguje. Stanovanjski trg je eden izmed bolj dobičkonosnih, saj regulacija skoraj ne obstaja.
Življenja delovnih ljudi lahko izboljšamo le, če se borimo proti prostemu trgu, če se borimo za dostopna stanovanja, čisto okolje, parke, za dostopno in zdravo hrano, zdravstveno oskrbo, za skupnost.
Foto: Inštitut RS za socialno varstvo
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega