Z vami delimo preveden zapis Johna Mullena, marksističnega aktivista in podpornika Nepokorne Francije, ki po skoraj desetletnem “levem zatišju” v Evropi takole komentira zmago levice na francoskih volitvah:
»V nedeljo zvečer je na tisoče antifašistov na shodih po vsej državi slavilo, ko je prišla novica o rezultatih drugega kroga volitev v Franciji. Največja bojazen je bila, da bi skrajno desni Nacionalni zbor, ki ga vodita Marine Le Pen in Jordan Bardella, ta teden oblikoval vlado. Namesto tega so se s 143 poslanci (vključno z njihovimi tesnimi zavezniki) vrnili na tretje mesto. Levo zavezništvo, imenovano Nova ljudska fronta, je s 182 poslanci zasedlo prvo mesto (pri čemer lahko računajo, da bo 13 “nepovezanih levičarjev” glasovalo z njimi). Macronovo zavezništvo je dobilo 168 glasov. Parlamentarna večina v Franciji sicer šteje 289 glasov.
Milijoni v Franciji ob volilnem rezultatu čutijo veliko olajšanje. Pomembni niso le rezultati, ampak tudi način, kako so bili doseženi, in sicer z eno najbolj aktivnih kampanj v zadnjih desetletjih, ki je vključevala več deset tisoč novih aktivistov, velike skupine civilne družbe, delo od vrat do vrat, na stotine shodov ter raznolike dogodke, pobude in pozive h glasovanju za radikalne spremembe in proti fašizmu. Francija je slišala argumente o tem, kako je mogoče obdavčiti bogate, obnoviti naše bolnišnice in šole ter se boriti proti spolnemu nasilju, seksizmu, rasizmu, antisemitizmu in islamofobiji.
Radikalni del NLF – »France Insoumise« (Nepokorna Francija) – je dosegel zelo visoke rezultate na večetničnih območjih delavskega razreda in izvolil številne napredne poslance – razredne borce, ki so svetlobna leta oddaljeni od nekaterih sivih aparatčikov, ki smo jih vajeni. Med njimi je tudi Raphaël Arnault, soustanovitelj antifašistične skupine Mlada garda. Tu sta tudi Sebastien Delogu, taksist, ki je vodil kampanjo proti uberizaciji in Aly Diouara iz Gambije, ki je zelo dejaven kot mestni svetnik v delavskem predmestju Pariza in lokalni vodja kampanje proti genocidu v Gazi. Navedemo lahko tudi Almo Dufour, znano kot vodjo protestnih akcij proti Amazonu.
Globoka politična kriza
Francija se je znašla v globoki politični krizi, ki bo trajala še nekaj časa. Prihajalo bo do nihanj in preobratov. Nekateri pa bodo politično delovali bolje, kot smo mislili, da bodo. Volilnemu zavezništvu, Novi ljudski fronti, ki jo je spodbudil velik pritisk od spodaj, je odlično uspelo zaustaviti fašistično vlado. To jim je uspelo tudi zaradi radikalnega programa. Pripadniki Nacionalnega zbora so na drugi strani demoralizirani in depresivni, saj so dobili le polovico poslancev, na katere so upali. Še vedno pa jih imajo petinpetdeset več kot na zadnjih parlamentarnih volitvah. Sedanji relativni neuspeh skrajne desnice je treba izkoristiti kot odskočno desko za obračun s fašisti. Ključno je, da več sto tisoč ljudi, ki so sodelovali v kampanjah NLF v zadnjih treh tednih, ostane mobiliziranih.
Kaj lahko pričakujemo?
Nobena skupina nima večine v parlamentu, ustava pa 12 mesecev prepoveduje nove parlamentarne volitve. Obstajajo tri možnosti: manjšinska leva vlada, desno-leva koalicija ali vlada imenovanih strokovnjakov. Voditelji levice so izrazili željo po oblikovanju manjšinske vlade. Ta bi lahko imela težave pri sprejemanju zakonov, a nekatere politične zahteve NLF, kot so omejevanje policijskega nasilja, povišanje minimalne plače ali zamrznitev cen osnovnih življenjskih potrebščin, ne zahtevajo nove zakonodaje. Seveda je in bo pritisk kapitala in medijev ogromen, zato je nujna mobilizacija delavstva, da bi na dolgi rok zagotovili obrambo naših interesov. V tem tednu se zato pojavljajo poskusi ustanavljanja mrež lokalnih odborov ljudske fronte, da bi ohranili radikalno angažiranost velikega števila ljudi.
Desnica, ki uživa močno podporo medijev, bi raje imela koalicijsko vlado “nacionalne unije”, ki bi vključevala dele levice in desnice: pravzaprav vse, razen Melenchonove Nepokorne Francije in Nacionalnega zbora. S strašenjem pred kaosom in krizo, mediji poskušajo ljudi prepričevati, da gre za smiselni politični projekt. Za to idejo se zavzema več vodilnih Macronovih liberalcev, voditelji socialistov, komunistov in zelenih pa so zaenkrat previdni. Morda se jim bo pridružila majhna skupina poslancev znotraj Nepokorne Francije pod vodstvom Françoisa Ruffina, ki se od stranke sicer ločujejo in iščejo bolj “zmerno” in manj levo opcijo, češ da je težava v Mélenchonovi osebnosti.
Levo-desna koalicijska vlada bi bila katastrofa za delavce. Opustitev radikalnih ukrepov, ki jih ljudje potrebujejo za zmanjšanje bede ter izboljšanje šol, bolnišnic in delovnih pogojev, bi prinesla hitro in globoko razočaranje ter praktično zagotovila skrajno desno vlado čez nekaj let. Nepokorna Francija je to opcija zavrnila in to morajo storiti tudi vsi pošteni deli levice. Olivier Faure, vodja socialistov, je zaenkrat takšno koalicijo izključil. Marine Tondelier, vodja Zelenih, je manj jasna. Tudi medijsko navijanje za vlado meščanskih »strokovnjakov« in predstavljanje le-te za zdravorazumsko je v nasprotju z interesi delovnih ljudi.
Kriza se z volitvami šele začenja. Ostati moramo mobilizirani in poskrbeti za vključenost in izobraževanje čim več aktivistov, ki so se zavzemali za Novo ljudsko fronto in pomagali pri njeni graditvi. Nekateri volivci NLF z izvolitvijo nestrpno pričakujejo hitre spremembe. Toda pot naprej je široka mobilizacija proti neoliberalizmu, podpora levi vladi (če bo ta oblikovana) od spodaj in aktivno nasprotovanje takoj, ko bi ta vlada popustila pritiskom diktata kapitala.«
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega