Nemčija je nekoč v imenu nemštva že izvajala okruten genocid nad semiti, danes pa v imenu judovstva podpira genocid nad arabsko govorečimi. Je največja evropska dobaviteljica orožja Izraelu, ki srdito nasprotuje sankcijam proti Tel Avivu. Grega Hrib v prispevku Dokončna rešitev nemškega vprašanja, objavljenem v Disenzu, razpravlja, da je Nemčija kljub povojni denacifikaciji ohranila strukture rasizma, imperializma in represije. To se danes kaže predvsem v njeni neomajni politični, vojaški in finančni podpori Izraelu ter v zatiranju propalestinskih protestov.
Nemško nasprotovanje sankcijam, obsežen izvoz orožja in kriminalizacija kritike Izraela so, kot razmišlja Hrib, v nasprotju z načeli liberalne demokracije ter spominjajo na avtoritarne prakse. Ti pojavi niso novi, primeri policijskega nasilja nad miroljubnimi protestniki so se dogajali že pred oktobrom 2023. Hrib v prispevku ugotavlja, da se Nemčija ni zares soočila s svojo fašistično in imperialno dediščino, ki jo danes nadaljuje v okviru neoliberalizma in evropskega ekonomskega vpliva.
V prispevku piše o sedmih grehih Nemčije: nacizmu, nepoplačanih vojnih dolgovih, ordoliberalizmu kot nemškemu predhodniku neoliberalizma, neizvedeni denacifikaciji, priključitvi Vzhodne Nemčije, ekonomskemu kolonializmu ter fašizmu široke politične sredine.
“Dve desetletji po združitvi je Nemčija postala nesporna vladarica Evrope. Kar Nemčiji ni uspelo z zgodovinskim nacizmom in teritorialno ekspanzijo, ji je desetletja pozneje pod okriljem Evropske unije uspelo z neoliberalizmom in ekonomskim kolonializmom. V tretjem tisočletju je Nemčija še okrepila svoj hegemoni položaj gospodarskega in političnega centra na celini, njeni uspehi pa so v veliki meri temeljili na ekonomski podrejenosti in izkoriščanju evropske periferije. Na to periferijo zagotovo spada tudi Slovenija z gospodarstvom, ki je v veliki meri odvisno od nemškega kapitalskega stroja, s katerim evropski hegemon drži v šahu tudi našo domačo politiko. Trenutna slovenska vlada, ki se razglaša za politični branik pred fašizmom in neonacizmom, se namreč nemški državi po mednarodni sodni poti ni pripravljena postaviti po robu ter zahtevati materialnega plačila za njene nepoplačane nacistične zločine. Nemčija evropske dolžnike čvrsto drži za vrat, čeprav ni sama nikdar finančno obračunala s svojimi bremeni.
Neomajna vladna podpora izraelskemu režimu, ki nad Palestinci kljub premirju izvaja neprekinjene poboje, je pravzaprav le najaktualnejši primer globoko rasistične in islamofobne politike nemške države, ki fašizmu nikdar ni resnično pomahala v slovo. Vseeno pa nemška podpora Izraelu ni le (ne)moralna dediščina holokavsta, temveč tudi rezultat globoko prepletenih kapitalskih in strateških interesov. Berlin in Tel Aviv povezujejo med drugim tudi tehnološka partnerstva, skupni interesi v energetiki in varnosti, izvoz vojaške opreme ter milijardni orožarski posli.”
Povezavo do celotnega prispevka najdete TUKAJ.
Foto: Wikimedia (Montecruz Foto)
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega