V Gazi je pod streli in bombami izraelskih okupacijskih sil v zadnjega pol leta umrlo že najmanj 33.482 Palestink in Palestincev. Med izstradanim prebivalstvom se širijo nevarne nalezljive bolezni, ključne šolska, zdravstvena in komunalna infrastruktura so popolnoma uničene. Odvija se nov val genocida nad Palestinkami in Palestinci.
Življenjske razmere ljudi v Palestini je že pred zadnjo izraelsko invazijo določal režim apartheida, okupacije in kolonizacije, ki ga že več kot 75 let izvajajo različne izraelske oblasti. V tokratnem prispevku se bomo posvetili načinom, na katere je Izrael že pred 7. oktobrom presežno in kriminalno izkoriščal palestinske delavke in delavce, onemogočal njihovo sindikalno združevanje, izvajal popoln nadzor nad uvozom in izvozom dobrin na območju Palestine in preko tega zagotavlja višje dobičke za domač kapital. Predstavili bomo tudi primer dobre prakse izjemno zahtevnega delavskega organiziranja.
Pred začetkom tokratnega izraelskega morilskega pohoda je znotraj meja Izraela, ki jih je predvidel načrt Združenih narodov iz leta 1947 in v nelegalnih naselbinah s katerimi Izrael intenzivno kolonizira palestinska območja, delalo vsaj 170 tisoč Palestink in Palestincev, ki živijo na Zahodnem bregu, Vzhodnem Jeruzalemu ali Gazi. Po analizah makroekonomskih strokovnjakov bi se lahko ta številka znatno povečala, če bi vanjo vključili vse tiste, ki nimajo uradnih dovoljenj za delo in opravljajo delo na črno. Izrael sicer trenutno beleži okoli 4,4 milijone zaposlenih delavk in delavcev. Če zgornjim številkam palestinskih delavk in delavcev dodamo še izraelske državljanke in državljane arabskega rodu, ki se v veliki večini izrekajo za Palestinke in Palestince, pridemo do podatka, da okoli 29 % vse delovne sile v Izraelu predstavljalo prav ljudje zoper katerih Izrael izvaja genocid.
Palestinske delavke in delavci so po izračunih, opravljenih pred 7. oktobrom, predstavljale relativno večino vseh zaposlenih v gradbeništvu in v nekaterih panogah znotraj storitvenega sektorja. Mnoge izmed stavb v ograjenih in varovanih nelegalnih izraelskih naselbinah na Zahodnem bregu, ki jih je po zadnjem štetju že blizu 300, so zgradili prav oni. Njihove plače so v povprečju 39 % nižje od plač Izraelskih judovskih državljanov, ki opravljajo primerljiva dela. Ta razlika v kombinaciji z ogromnim rezervoarjem poceni delovne sile na okupiranih palestinskih območjih, kapitalu omogoča znatno nižje produkcijske stroške, ki se na drugi strani enačbe izrazijo skozi višje dobičke za kapitaliste in nižje cene za izraelske potrošnike.
Gibanje palestinskih delavk in delavcev je bilo in je še danes strogo omejeno in nadzorovano. Delovno dovoljenje jim je izdano šele, ko ga temeljito preverijo izraelski varnostni organi. Na večjem številu kontrolnih točk, ki jih izraelske oblasti gradijo v Palestini, so vzpostavljeni programi za obrazno prepoznavo, ki jih poganja umetna inteligenca. Takoj po zaključku delovnega dne, ki za mnoge traja krepko več od osmih ur, se morajo vrniti nazaj na območja, ki uradno spadajo v okvir palestinske samouprave.
Izraelski ekonomski model temelji na okupaciji in kasnejši priključitvi obsežnih agrarnih območji Palestine očiščenih palestinskega prebivalstva, ki je preseljeno v močno prenaseljena območja, ki jih iz vseh strani obkrožajo nelegalne naselbine in vojaške nadzorne točke. To prebivalstvo pa predstavlja poceni delovno silo, katere izkoriščanje je pogosto zaznamovano z ekstremnim nasiljem in kriminalnimi praksami.
Zakaj so se in se še danes Palestinke in Palestinci odločajo za tovrstno obliko dela? Če pridobijo vsa zgoraj navedena dovoljenja, se za tovrstno obliko dela odločajo zaradi ogromnega pomanjkanja delovnih mest na območjih, kjer sicer živijo. Izrael namreč pogosto enostransko zadržuje davke, ki jih na Zahodnem bregu pobira v imenu palestinske vlade v Ramalli. Prav tako preko vsiljene carinske unije v katero je prisilno vključil območja Gaze, Vzhodnega Jeruzalema in Zahodnega brega popolnoma nadzoruje izvoz ter uvoz izdelkov. Na ta način predvsem ščiti domač, izraelski kmetijski sektor in zagotavlja ekstra profite za zemljiške posestnike ter lastnike tovarn za predelavo hrane. Vse to v kombinaciji s fizičnim uničevanjem možnosti za kmetovanje (predvsem so pogostimi požigi s strani nelegalnih oboroženih naseljencev) in proizvodnih obratov, vodi do izjemno visoke stopnje brezposelnosti med Palestinkami in Palestinci.
Samo v zadnjega pol leta, ko Izrael izvaja genocid v Gazi, je po ocenah Mednarodne organizacije dela (ILO), brez dela ostalo še dodatnih 468.000 ljudi v Palestini. Večinoma gre za delavce iz Gaze, ki so jih kmalu po začetku genocidne vojne vrnili v Gazo. Del teh so v Izraelu nadomestili z indijskimi delavci. To je sprožilo nasprotovanje indijskih sindikatov, ki so v skupni izjavi so zapisali, da tak korak pomeni sokrivdo Indije pri izraelski genocidni vojni. Spomnimo še, da je bilo več tisoč palestinskih delavcev, ki so delali v Izraelu, malo po začetku genocidne vojne ugrabljenih in mučenih s strani izraelske vojske.
V preteklosti smo lahko videli primere dobre prakse nepredstavljivo zahtevnega delavskega organiziranja med okupiranim prebivalstvom. Tako so se na primer delavke v podjetju Mevashlim Bishvilec, ki se ukvarja s konzerviranjem sadja in zelenjave in se nahaja znotraj ene izmed industrijskih con, ki jih je Izrael postavil v nelegalnih naselbinah, leta 2019 povezale v sindikat. Z aktivnim delovanjem, ki je vključevalo tudi politična izobraževanja in izvedbo dvodnevne stavke, so prvič v zgodovini izraelske kapitaliste prisilile k sklenitvi kolektivne pogodbe, ki pokriva tudi njih. Znotraj nje so uspele zagotoviti plačane bolniške, zavarovanje za primer nesreče na delovnem mestu, nižje norme in večje število dni dopusta.
Takšne zmage pomembno vplivajo na večanje moči organiziranega dela. Vsaka nova zada udarec izraelskemu režimu apartheida, okupacije in kolonizacije. Skupaj z bojem, ki ga že več kot 75 let bijejo palestinske borke in borci ter prizadevanji delovnih ljudi sveta, dajejo svoj velik doprinos h končnemu cilju – svobodni Palestini.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega