Pred dvajsetimi leti, 20. marca 2003, je vlada Združenih držav Amerike začela enega največjih zločinov 21. stoletja, saj je sprožila neizzvano in sodeč po številnih novih razkritjih o pomanjkanju dokazov, povsem neupravičeno vojno proti Iraku. Invazijo so začelii z množičnim bombardiranjem vojaško slabo pripravljenega Iraka z doktrino “šoka in strahu” (ang. shock & awe), s čimer so uničili večino iraških oboroženih sil, predvsem pa velik del družbene infrastrukture, vključno z oskrbo z električno energijo, vodo in hrano.
Ob 20. obletnici napada anglosaške koalicije (ZDA, VB in Avstralija, s pridruženo Poljsko), ki so vodilne članice imperialističnega tabora in njegove vojaške organizacije zveze NATO je skoraj ironično, če ne “bogokletno”, razmišljati o vzporednicah s trenutnimi spopadi na ukrajinskih bojiščih. Ko NATO v Ukrajino dnevno pošilja obsežne pošiljke orožja in tankov in s tem še dodatno poglablja spopad in vojno, ki na tak način ne bo hitro doživela svojega konca, radi pozabljamo, da je koalicija držav zveze NATO z ZDA na čelu skozi nedavno zgodovino vodila agresorske vojne, ki so povsem uničile države in življenja na milijone ljudi, vse to v imenu boja proti terorizmu.
Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 so ZDA zavzele stališče intenzivne vojne proti terorizmu. Po napadu na Afganistan (istega leta), kjer naj bi islamska teroristična skupina Al Kaida skrivala Osamo bin Ladna, organizatorja terorističnega napada, je Varnostni svet Združenih narodov preusmeril pozornost še na Irak s Sadamom Huseinom na čelu, ki bi naj bi nudil pomoč Al Kaidi in posedoval orožje za množično uničenje. Prav iz tega razloga je Varnostni svet ZN sprejel neslavno resolucijo 1441, ki je Irak prisilila k sodelovanju z inšpektorji ZN v preiskavi glede posedovanja orožja. Kljub neobstoječim dokazom so se ZDA odločile za nov orkestriran vojaški napad, v ozadju katerega je v veliki meri bila tudi okupacija bogatih iraških naftnih nahajališč.
Kdo bo prevzel odgovornost za napad? Uradniki Busheve administracije so takrat trdili, da je teoretična možnost, da bi orožje za množično uničevanje prišlo v roke Al Kaide, preveč strašljiva, da bi kdo čakal na prave dokaze. Kljub množičnim demonstracijam proti vojni (gre za enega največjih protivojnih protestov v zgodovini, udeležilo bi se ga naj kar 36 milijonov ljudi) po vsem svetu (največ jih je bilo v ZDA in Veliki Britaniji), so se vlade ZDA in Velike Britanije brez odobritve Varnostnega sveta ZN odločile za napad. Niz laži, ki so jim postopoma začele verjeti tudi druge države po svetu (med njimi tudi Slovenija, ki je z vilensko izjavo leta 2002 podprla vojno), je vodil v popolno uničenje, katerega katastrofalne posledice je najbolj občutilo na desetine milijonov ljudi v Iraku.
Pri napadu na Irak, tako kot pri mnogih sodobnih konfliktih, je jasno, da gre za imperialistično vojno. Vojno v Iraku namreč lahko postavimo v kontekst dolgega niza invazij in okupacij, ki so jih ZDA sprožile po razpadu Sovjetske zveze, tako pod vodstvom demokratov kot republikancev. Sem lahko uvrstimo še zalivsko vojno (1990-1991), bombardiranje Srbije (1999), invazijo na Afganistan (2001), bombardiranje Libije (2011) in državljansko vojno v Siriji (2011). Gre za prizadevanja vladajočih razredov držav imperialističnih centrov za popolno ekonomsko in politično podreditev držav periferije.
V svetovni javnosti se že leta in leta pojavljajo pozivi o prevzemanju odgovornosti za uničenje Iraka in številne civilne žrtve. Številka le-teh je samo v obdobju od marca 2003 do junija 2006 znašala kar 654.956! Dvajset let po invaziji na Irak so vsi, ki so zanjo odgovorni, še zmeraj na prostosti. Mirovna gibanja delovnih ljudi po svetu predstavljajo dobro podlago za vzpostavitev množičnega mirovnega gibanja v okviru razrednega boja, ki bo končalo imperialistično vojno in pozvalo k prevzemanju odgovornosti za vojne zločine. S padcem kapitalistične družbene ureditve, pade tudi imperializem in z njim vse nesmiselne vojne v imenu kapitala.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega