V času številnih razprav o inflaciji in energetski krizi delimo besedilo Boštjana Remica, ki prikazuje pogoje moči in vpliva naftnega kapitala pri nas. Pri tem je treba poudariti, da pri tokratnih podražitvah ne gre za eksces, ampak za strukturne vidike, ki povezujejo kapital in državo, saj je produkcija energije (iz fosilnih goriv) bistvena za delovanje kapitalizma. Državni funkcionarji niso vaši prijatelji, čeprav se vedno tako prikazujejo, ampak morajo uresničiti interese kapitala (če mu ne kar neposredno služijo). V pogojih okoljskega zloma je bistveno, da ne razmišljamo samo o regulaciji kapitala, ampak da vanj neposredno posežemo, tako na področju mobilnosti kot energetske tranzicije.
»Vsi se še dobro spomnimo časov, ko smo rezervoarje polnili z gorivom po en evro. Od tega ni prav dolgo, saj je med pandemijo zaradi ustavitev življenja povpraševanje po naftnih derivatih močno upadlo, cene pa so se znižale. Naftna industrija se je odzvala z znižanjem produkcije, vendar pa hitremu odboju gospodarske aktivnosti ravni proizvodnje niso sledile; visoke cene naftnemu biznisu prinašajo visoke dobičke. Načrtovanje produkcije surove nafte je namreč – predvsem po naftnih šokih v 70. letih – ključno politično-gospodarsko vprašanje, pri katerem imajo glavno besedo Združene države Amerike. Hkrati je inflacijske pritiske okrepila še vojna v Ukrajini, saj je Rusija pomemben dobavitelj energentov.
Zaradi draženja naftnih derivatov številne države posegajo na trg pogonskih goriv, s katerimi želijo obrzdati rast cen in s tem zagotoviti socialni mir. Pri nas je že pred volitvami naraščanje cen energentov, tako elektrike kot pogonskih goriv s precej obsežnimi posegi skušala omejiti Janševa vlada. Pred tem je bila dve desetletji Slovenija med tistimi evropskimi državami, ki so najdlje obdržale regulirane cene pogonskih goriv: prvo deregulacijo ob avtocestah je izpeljala sredinska vlada Mira Cerarja, dokončno »svobodno« oblikovanje cen po vsej državi je pred slabima dvema letoma uveljavila prav Janševa vlada.
Deregulacija je bila posledica dolgotrajnega pritiska zasebnih lastnikov Petrola, saj bi s tem povečali profite družbe (češ da niso bili mednarodno primerljivi), kar bi dvignilo dividende in ceno delnice – slednje naj bi omogočilo »konsolidacijo lastništva«, saj naj bi bil Petrol že leta privlačna tarča za nakup s strani velikega kapitala.
Ker so zaradi znova uvedenega Janševega načina regulacije cen po celotni državi naftni trgovci zahtevali visoka povračila iz državnega proračuna – kar naj bi jim vlada tudi obljubila – in ker naj bi z regulacijo subvencionirali tuje avtoprevoznike, ki so kupovali gorivo na obmejnih črpalkah, se je nova vlada odločila, da režim regulacije spremeni.
BENCINSKA EKONOMIKA
»Trg zunaj avtocest žal ne deluje.« Tako pompozno je Golob napovedal spremembe, čeprav ima ta izjava le malo smisla. Nov način regulacije, pri čemer naj bi ob avtocestah trgovci prosto oblikovali cene, v notranjosti pa bile regulirane, je bencin in dizel podražil za okoli 20 centov na liter.
S spremenjenim načinom regulacije, s katerim je omejila trgovske marže le na tistih bencinskih servisih, ki niso ob avtocestah, je vlada želela loviti ravnotežje med različnimi interesi: potrošniki naj bi »v notrajnosti« gorivo točili ceneje (to se precej očitno ni zares izšlo), državni proračun bi bil manj obremenjen (prihodki od trošarin in davka na dodano vrednost pri prodaji goriv sta bistven del prihodkovne strani proračuna), trgovci z gorivi pa služili »pošteno« (predvsem ob avtocestah bi lahko zaslužili s povpraševanjem s strani tranzitnega prometa, ki se v času dopustov poveča).
Hkrati se je vlada, čeprav naj bi bila zavezana zelenemu prehodu – za katerega do leta 2030 po trenutnih projekcijah manjka vsaj 9 milijard evrov – odpovedala okoljskim dajatvam, naknadno pa je popustila še avtoprevoznikom in za dizelsko gorivo začasno odpravila še druge dajatve, čeprav gre za sploh umazano gorivo.
MONOPOL
Bencinska tržna ekonomika dr. Goloba kljub balansiranju ne more zadovoljiti nasprotujočih si družbenih interesov, zato se seveda nagiba v smer kapitala oz. najmočnejše frakcije kapitala. Trg s pogonskimi gorivi tudi izven avtocestnega omrežja niti približno ne deluje. »Ne deluje« vsaj v pomenu neoklasične ekonomike, torej poenostavljeno rečeno po formuli – konkurenca, usklajevanje ponudbe in povpraševanja, vzpostavljanje ekvilibrija. Deluje pa v smislu, da je podoben številnim trgom (potrošnih dobrin), kjer si individualni kapital pridobi takšno ali drugačno prednost, kar mu prinaša nadpovprečne profite.
Večino prodaje v Sloveniji obvladuje Petrol, ki dosega okoli 70 % delež na trgu naftnih derivatov. Skupaj z drugim največjim ponudnikom, avstrijskim OMVjem, dosegata okoli 90 % tržni delež. Za nameček se OMV celo umika, saj bo madžarski MOL, skupaj s hrvaško INO, prevzel njegovih 120 bencinskih servisov po državi. Trg je skratka visoko koncentriran, praktično monopoliziran. Da bi deloval – kot so politični funkcionarji obljubljali ob deregulaciji – bi potrebovali vstop novih ponudnikov, ki bi morali postaviti na stotine bencinskih črpalk, saj je lokacija v tem poslu bistvena: poleg tržnega monopola namreč že sama lokacija omogoča prisvajanje rente.
Petrol je največja slovenska energetska družba, največji uvoznik in največje podjetje po prihodkih. Skupina Petrol je lani dosegla rekordne poslovne rezultate, čisti dobiček so povečali kar za 72 %. Energetska kriza in visoke cene, ki ji prinaša, so odlična priložnost za visoke profite naftne industrije. Dobršen del se bo kot dividende razdelil med lastnike, ki so združeni v tri tabore: državo, ki obvladuje dobrih 20 %, posredno pa okoli 30 %, finančne investitorje, ki imajo v lasti slabih 40 %, in male delničarje, ki skupaj presegajo 20 % delež.
MANIPULACIJA?
Večino prihodkov Petrol dobi iz prodaje naftnih derivatov, petino s prodajo trgovskega blaga za splošno potrošnjo (tu ima tudi pravno-politični monopol, ki je nastal z delavsko priborjenim zaprtjem trgovin ob nedeljah, ko pa bencinske črpalke lahko normalno poslujejo), preostalo pa s prodajo ostalih energentov in drugih storitev. Na področju naftnih derivatov je Petrol vertikalno integrirano podjetje, ukvarja se s predelavo, skladiščenjem in vele- ter maloprodajo. Jasno je torej, da ima veliko moč in vpliv. Krepi ga tudi s tem, da je soustanovitelj okoljske nevladne organizacije, ki spodbuja zeleni prehod – seveda izključno z biznisu naklonjene perspektive in v njegovo korist.
Petrol v Sloveniji kljub temu zaposluje le nekaj več več kot 3 000 ljudi, saj je velika večina njegovih bencinskih servisov franšiz, torej prenesenih na zunanje izvajalce. Tak sistem močno vpliva na delavce, ki so plačani mnogo manj kot zaposleni v matični firmi, njihovi delovni pogoji pa težji. Zaradi fragmentacije je njihovo sindikalno organiziranje zelo zahtevno, skorajda nemogoče, kar je pred kakšnim desetletjem že pokazal eden od sindikalnih poskusov.
Po tem, ko so se pred podražitvijo pred bencinskimi servisi začele nabirati vrste in je goriva marsikje zmanjkalo, so se začela pojavljati številna namigovanja in obtožbe o naftnih trgovcih. No, nič nenavadnega ne bi bilo, če so zaloge goriva pošle načrtno, saj so trgovci s povsem enakim blagom naslednji dan zaslužili precej več. Monopolist si ti lahko privošči. A hkrati je precej obremenjujoča tudi druga razlaga: da Petrol ni zmogel logistično vzdržati navala, kar kaže na krhkost vitkih poslovnih modelov. Ti so sicer optimizirani za kar največje zmanjševanje stroškov, a neodporni za najmanjše šoke. Zaradi potencialne tržne manipulacije zdaj pomp zganjajo varuhi konkurence in liberalni mediji, kar zgolj kaže na njihovo kratkovidnost ali slepoto, saj zaradi enega gnilega jabolka spregledajo, da je celoten sadovnjak zastrupljen.
Petrol je torej lokalna enačica fosilnega kapitala, ki ima zaradi vloge nafte v svetovni akumulaciji kapitala, neverjetno moč in visoko donosnost. Tudi Petrol je – kot je to, tako ali drugače, pogosto tudi na svetovni ravni – integriran z državo; navkljub jasnim svarilom pred podnebnim zlomom, pa nadaljuje z naložbami v proizvodnjo in potrošnjo fosilnih goriv.
Kot je ocenila nedavna študija, bi za ohranitev polovičnih možnosti, da globalno segrevanje ne bi preseglo +1,5 °C do konca stoletja, morali odpisati 40 % na črpanje že pripravljenih rezerv fosilnih goriv; torej že investiranega kapitala. Ne pa le načrtovati, da se bo nekoč kapital moral izogibati ekstrakcije fosilnih goriv.
Naftna »draginja« ima v resnici dve plati medalje: na eni strani pritisk na realne ravni delavskih mezd, na drugi pa visoke profite za fosilni kapital, ki nas vodi okoljski in podnebni zlom. Brez resnih posegov v delovanje teh podjetji bo težko, če ne nemogoče, narediti resnejše korake v smeri brezogljične družbe. Bencinski kaos v Sloveniji je butična ilustracija fosilnega kapitalizma, ki nas pelje v vročo prihodnost.«
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega