Tokratni podnebni vrh se predstavlja kot posebej urgenten, saj je statistika podnebnih sprememb iz leta v leto bolj neizprosna. A kljub vsem svarilom in pozivom znanstvene skupnosti so koncentracije toplogrednih plinov v ozračju vse večje, posledice pa vse bolj občutne. Zakaj se nič ne spremeni?
Zeleni prehod je poskus modernizacije kapitalizma na svetovni ravni. Modernizacija je spodbujana od zgoraj, s strani naddržavnih institucij (predvsem ZN), ki mislijo na dolgoročne interese reprodukcije (gesamt)kapitala – približno ohranjanje naravnih pogojev in tudi socialnega miru.
Preproste razlage, zakaj ta zelena modernizacija ni uspešna, izhajajo iz razumevanja, da politiki le obljubljajo, da lažejo, v resnici pa ne želijo storiti ničesar. Ampak recimo, da so večinski nameni vendarle iskreni, saj poleg politikov pa za projektom stojijo celotni aparati birokratov, s podporo znanosti. Neuspeh je očiten: nenazadnje to že 26 takšno srečanje po vrsti, emisije toplogrednih plinov pa so podivjale. Besede so vse bolj ambiciozne, rezultati pa – pod črto – porazni.
Za temperaturno orientacijo: glede na trenutno obljubljene nacionalne zaveze (kot jih predvideva Pariški sporazum) je prognoza dvig za 2,7° C globalne temperature do konca stoletja. Porast na 2° plusa je možen že med 2040 do 50! Pri dvigu temperature govorimo o povprečju, saj se različne površine segrevajo bolj ali manj intenzivno. 2,7° pomeni +4,3° za Francijo in +5,6° za Rusijo. Za primerjavo: globalno temperaturno povprečje v zadnji ledeni dobi je bilo 6° nižje kot je bilo temperaturno povprečje 20. stoletja.
Ambicije na papirju so vse bolj resne, a ni težava le v realizaciji. Že na ravni načrtov se kažejo temeljni problemi. Če pogledamo v njihovo drobovje, je videti, da je del zavez samo seznam lepih želja, ki temeljijo na tehnologiji, ki naj bi šele bila izumljena ali ima lahko učinke le na majhnih geografskih območjih ali pa je preprosto napihnjena PR zgodba (carbon caputre & storage). Skratka, kapital vidi podnebne spremembe kot inženirski problem, upanje pa polaga v tehno-utopične rešitve (ena od priljubljenih – in norih – »alternativnih rešitev« je geoinženiring, zaplinjenje ozračja, s čimer bi zmanjšali sončno obsevanje).
Zakaj šepa izvedba zelene modernizacije?
Osrednje vprašanje je produkcija energije. Kapitalizem poganjajo fosilna goriva; ne le industrije, ampak tudi druge panoge, ki so bistvene za kroženje kapitala: kmetijstvo in uporabo zemlje nasploh, mobilnost oz. promet, sredstva za reprodukcijo delovne sile, itd.
V zadnjem desetletju je bilo v infrastrukturo za proizvodnjo fosilnih goriv naloženih več kot tisoč milijard dolarjev (nepredstavljiva cifra, če sem iskren). Fosilna goriva so zelo profitabilna, prinašajo velik plus glede na celoten vložek, so varna in preverjena naložba. Obnovljivi viri energije (OVE) niso tako profitabilni ali pa sploh niso, hkrati pa so pričakovani profiti odmaknjeni v prihodnost in ne tako zanesljivi.
Tu nastopi paradoks. Sonce in veter sta zastonj, gratisnaturkraft kot reče Marx, potrebna je le tehnologija za produkcijo, ta pa seveda podvržena zakonom gibanja kapitala. Tehnologija za fosilna goriva je (še vedno) cenejša od tiste za OVE, predvsem pa je produkcija bolj profitabilna. Ena največjih svetovnih energetskih firm, Shell, je pred časom prodala celotno investicijo v solarno infrastrukturo, ker z njo preprosto niso mogli zaslužiti dovolj denarja.
Izgradnja energetske (in spremljajoče) infrastrukture je dolgoročna naložba. Investicije se morajo obrniti, mašinerija se mora amortizirati. Kapital je v energetiki »ujet« desetletja: ne moreš kar tako zapreti naftne ploščadi in kapital preusmeriti drugam, kot bi npr. z dvema klikoma prodal ene delnice in kupil druge. Proces financializacije pa je poudaril imperativ kratkoročnih profitov – za finančni kapital je kratkoročni donos edino, kar šteje.
Kdo bo komentiral, da je ključna infrastruktura v marsikateri državi nacionalizirana, ne v zasebnih rokah. Seveda. Vendar se posamezne države v medsebojni mednarodni konkurenci, ki je posledica globalne akumulacije kapitala, obnašajo precej podobno kot podjetja. To še bolj izrazito velja za zadnja desetletja – za njihovo vedenje se je v literaturi uveljavila oznaka »konkurenčna država«. S proračunskim denarjem ravnajo podobno kot individualni kapital, ne nalagajo ga tja, kjer ni učinkovito, kjer ni računice.
Težave pri javnem financiranju zelenega prehoda lahko vidimo na primeru EU, ki je sicer med uspešnejšimi pri zmanjševanju emisij. Pri »milijardnih« sredstvih za t.i. zeleni dogovor predstavlja javni denar zgolj manjši delež in naj bi bil uporabljen kot vzvod za mobilizacijo zasebnih financ. Toda kapital gre le tja, kjer so profiti. Edina možnost je prisiliti države, da investirajo javni denar tja, kjer ga potrebujemo z vidika dobrobiti planeta in delovnih ljudi. In da vsa zgrajena infrastruktura ostane javna/državna.
Premog, zemeljski plin, nafta, so pač vir bogastva za številne države, sploh ker jih večji del lahko izvozijo in še celo vplivajo na cene (OPEC, Avstralija, Rusija) ali pa poganjajo domači razvoj (npr. Kitajska), ki je bil zavrt zaradi zahodnega imperializma. Celotna gospodarska struktura teh držav temelji na ekstrakciji fosilnih goriv, profiti iz te dejavnosti so pomembni za druge panoge in državo. Ker med nacionalnimi državami vlada konkurenca, si rečejo: če ne bomo z nafto služili mi, bo pa nekdo drug. Grozno, a po kapitalističnih pravilih igre resnično.
In nenazadnje: gospostvo kapitala nad podrejenimi razredi je zgodovinsko dobilo konkretno obliko tudi s prehodom od OVE (voda) k fosilnim gorivom (para, premog), kot pokaže A. Malm. Simbol kapitalističnega razvoja je avto, torej motor z notranjim izgorevanjem. Znaten del infrastrukture (ceste, bivanje, nakupovanje, …) je bolj kot ne podrejen avtomobilu. Avtomobilska industrija ima veliko moč, države branijo njene interese. E-avtomobili niso dobrohotno posipanje s pepelom, ampak poskus zavarovanja profitov v prihodnosti.
Skratka, izvedba zelene modernizacije šepa, ker je ekspanzija profitov odvisna od fosilnih goriv. Ker posamezni kapitalistični akterji (podjetja, skladi, države) v bazi zasledujejo svoj (kratkoročni) interes, ki prevladuje nad splošnim interesom kapitala, uveljavljenim od zgoraj, skoz ZN in podobne naddržavne institucije.
Če projekt zelene modernizacije uspe, ne bo prinesel sveta po meri delovnih ljudi, vse prej kot to. Očrti alternativnega, ekosocialističnega, prehoda sicer obstajajo, a so trenutno politično marginalni. Najslabši scenarij, a trenutno najbolj mogoč, je, da zeleni prehod sploh ne uspe, vsaj ne v zadostni meri. To pomeni podnebni zlom.
O posledicah podnebnega zloma ni treba preveč izgubljati besed, sploh, ker se prepletajo z drugimi vidiki okoljske krize: izgubo biodiverzitete, zakisljevanjem oceanov, onesnaževanjem… Na kratko samo tisto, kar pogosto pozabimo – vpliv na akumulacijo kapitala. Dobra ilustracija je ocena izgube zgolj zaradi najbolje neposrednega učinka podnebnih sprememb: previsoke temperature za delo. Ocenjena je na 155 milijard na leto.
Poglejmo samo trenutno inflacijo, ki je nastala zaradi odboja po covid-lockdownih, predvsem zaradi zastojev v globalnih logističnih verigah. Si lahko predstavljamo vpliv ekstremnega vremena na pridelavo hrane, svetovno logistiko, pridobivanje surovin, škodo na infrastrukturi in zdravju ljudi? Vpliv na več kot dve milijardi populacije malih kmetov, na populacijo na globalnem jugu, pri nas pa na vrednost delovne sile, zaposlenost in odgovor kapitala na to…
Odgovor vladajočih razredov najbolj pokaže še ena zgovorna cifra: sedem največjih onesnaževalk porabi letno več kot dvakrat toliko za varovanje mej (33 milijard) kot za boj proti podnebnim spremembam (14 milijard). Globalni proletariat bo bežal ali se upiral posledicam okoljske katastrofe, razredni boj se bo zaostril, imperialistične sile bodo doma morale vzpostaviti neke vrste ekofašistične režime, na globalnem jugu pa bo kot v Mad Maxu.
Čeprav nič ne kaže na svetovno revolucijo in odpravo kapitalizma – kljub temu, da je »potreba« večja kot kadarkoli prej in da se nekaj potenciala vseeno svetlika v temni politični noči –, bo verjetno tudi za uspeh zelene modernizacije bistveno, da ne bo spodbujana le od zgoraj, ampak tudi od spodaj. Skratka, pritisk okoljskega gibanja na vseh ravneh, posebej pa tam, kjer boli tudi kapital. Tega nauka pa okoljsko gibanje še ni osvojilo.
Delili smo zapis Boštjan Remic.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega