Odhajajoča vlada je pred dobrima dvema tednoma pljunila še en pljunek antikomunističnega strupa in 17. maj razglasila za “nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja”. Datum so izbrali zaradi poboja Romov, a so s tem pokazali, da brez oklevanja izrabljajo nesrečne žrtve za svoje politične cilje.
Pobuda, ki je najverjetneje zrasla na zelnikih revizionističnih zgodovinarjev kot so J. Dežman, J. Možina, T. Graisser Pečar idr., skuša svojo legitimnost kovati ravno na romskih žrtvah, kar kaže na njihov cinizem, dvoličnost in nemoralnost. Z izbiro Romov se namreč sami želijo pokazati kot razsvetljeni, apelirati na humanost prebivalstva, hkrati pa dodatno očrniti partizanske storilce.
Toda to je v resnici strel v lastno koleno. Zakaj?
1. Predvsem nemški okupator – v manjšem obsegu pa tudi italijanski – in njegovi domači sodelavci (ki jih v dobršni meri desnica skuša že 30 let rehabilitirati) so Rome in Sinte množično deportirali v koncentracijska taborišča. V nacifašističnem Porajmosu je bilo umorjenih od 250 000 do pol milijona Romov in Sintov. Številni od njih so bili ubiti tudi pri nas v zaporih, npr. v Begunjah na Gorenjskem.
2. Romi niso bili deležni le negativnih predsodkov, ampak jih je nacistična Nemčija razglasila za sovražnike rasno osnovane države. Nurnberški rasni zakoni so jih postavljali v enako kategorijo kot Jude. Slovenski kolaboranti niso od Nemcev vzeli le uniform, orožja in ukazov, ampak so že pred vojno nekateri vidni politiki in intelektualci (najbolj znan je bil krog okoli Lamberta Erlicha) navdušeno pozdravljali novi reich in z njimi delili številne ideje.
3. Današnji odnos desnice do romske populacije je izrazito negativen. SDSovski medijski aparat Rome pogosto prikazuje kot parazite in divjake, odkrito rasistično. Pred le nekaj meseci sta NSi in SDS predlagala diskriminatoren Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki je bil usmerjen izključno proti Romom. Hkrati se SDS intenzivno povezuje z Orbanom, ki je vzpostavil širok protiromski rasistični režim, ki je madžarske Rome napravil za drugorazredne državljane.
Za poboj Romov v Iški leta 1942 niso odgovorni komunisti, ampak partizanske vojaške enote, kjer so sicer komunisti imeli pomembno vlogo, a so bili marsikje v izraziti manjšini. Šercerjev bataljon je v svojem glasilu Krim celo objavil novico, da je pred kratkim likvidiral “organizirano cigansko vohunsko in roparsko tolpo”. Točnih vzrokov za poboj ne bomo nikoli poznali, je pa v istem letu dokumentiranih še nekaj zločinov nad Romi s strani partizanov. Najhujši se je zgodil v Kanižaricah v Beli Krajini, kjer je bila zaradi povezovanja z Italijani umorjena celotna vas.
Razlogi se verjetno skrivajo v predsodnih do Romov, ki so jih partizani, lokalni fantje in dekleta, prinesli s sabo v narodnoosvobodilni boj, in pretirani sumničavosti, saj so bili Romi zelo mobilni in so dobro poznali okolico, partizani pa so bili prepričani, da jih le za nekaj lir izdajajo italijanskemu okupatorju.
Vendar pa Romi med drugo svetovno vojno niso bili le pasivne žrtve, ampak so bili celo člani Slovenskega domobranstva in seveda tudi partizanske vojske. Preživeli so po vojni imeli status borca (in pripadajoče zasluge), hkrati pa je vodstvo partizanskega gibanja že leta 1942 izdalo ukaz, naj se med “Cigani” izvaja pojasnjevalno oz. agitatorsko delo. To kaže na popolnoma drugačen odnos narodnoosvobodilnega boja do Romov, ki ga v ničemer ni moč primerjati z nacističnimi pogledi.
Partizansko gibanje in komunisti – kot njegov bistveni ter najnaprednejši del – so boj za osvoboditev izpod nacifašizma seveda izbojevali z orožjem, z nasiljem, žal pa se je delček tega nasilja prelil na nedolžne. A to ni nobena posebnost, ampak pravzaprav bistvena značilnost burnega 20. stoletja, dejansko pa vse človeške zgodovine. Lažni pacifizem, ki obsoja “vsako nasilje”, spregleda ali enači pa motive in cilje tega nasilja, je samo zakrinkan zagovor statusa quo, na čelu z vsakokratnimi vladajočimi silami.
Prav za to pa gre tudi desnemu revizionizmu. Opravičiti svojo zgodovinsko kolaboracijo ali kar svojo različico fašizma in hkrati diskreditirati osrednjo idejo, ki bi lahko spodnesla vladavino kapitala. Ker se pri nas druga vladajoča frakcija (t.i. levoliberalna) sramežljivo ideološko naslanja na partizansko tradicijo – v narodnjaški interpretaciji – je za desnico to dvojno priročno orodje za politični boj.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega