Prejšnji teden so se v Ženevi sestali predstavniki 184 držav z namenom sprejetja dogovora o zmanjševanju onesnaženja s plastiko (t. i. “Global plastic treaty”). Po 10 dneh pogajanj je več kot 100 držav zavrnilo osnutek sporazuma, saj naj bi bil ta “darilo onesnaževalcem”.
Medvladni pogajalski odbor za zmanjšanje onesnaženja s plastiko je leta 2022 ustanovila Okoljska skupščina Združenih narodov z namenom razviti pravno zavezujoč mednarodni sporazum, ki bi obravnaval onesnaževanje s plastiko. Tokratno srečanje je bilo peto, pri čemer bi morali že lani sprejeti dogovor. Če bi do dogovora v Ženevi prišlo, bi bil ta po ocenah okoljskih organizacij najbolj napreden in konkreten dogovor o ukrepih zmanjšanja onesnaženja s plastiko v zadnjih letih. Namreč za razliko od trenutnih politik, ki se ozko osredotočajo le na vidik problematičnosti plastike kot odpadka in na recikliranje, bi tokratni ukrepi ciljali na cel proizvodni in potrošniški cikel plastike.
Kljub temu, da bi naj sprejeli pravno zavezujoč dogovor z vsaj približno konkretnimi ukrepi, je bil na koncu osnutek dogovora okleščen. Kot navajajo prisotni na pogajanjih (vsebina predloga namreč ni dostopna javnosti), so bili iz predloga umaknjeni deli o zmanjšanju proizvodnje primarne oz. “deviške” plastike in strupenosti kemikalij v plastiki, ukrepi pa so bili večinoma prostovoljne narave.
Da do dogovora ni prišlo, ni naključje. Kot poročajo v Centru za mednarodno okoljsko zakonodajo (CIEL), se je tokratnega srečanja udeležilo največ, kar 234 lobistov petrokemične, naftne industrije in industrije plastike. Teh je bilo več kot članov delegacij vseh držav članic Evropske unije. Države, kot so Egipt, Kazahstan in Kitajska, pa so imele lobiste celo v svojih državniških delegacijah.
Število lobistov je preseglo število znanstvenikov v razmerju štiri proti ena in število predstavnikov domorodnih ljudstev za sedemkrat. Največ lobistov so zagotovili ameriška petrokemična multinacionalka Dow Chemical Company, ameriška naftna korporacija ExxonMobil in največje lobistično združenje, ki deluje v interesu kemične in plastične industrije, American Chemistry Council. Lobisti so bili proti ukrepom, ki bi zmanjšali proizvodnjo “deviške” plastike, hkrati pa so zagovarjali ukrepe za recikliranje plastičnih odpadkov.
Dow Chemical Company je največji zagovornik recikliranja odpadkov z okoljsko sporno metodo kemičnega predelovanja odpadkov. Kot so ugotovile okoljske organizacije, več kot polovica vseh obstoječih ali napovedanih projektov “recikliranja” iz seznama American Chmeistry Council v resnici ni nič drugega kot proizvodnja goriv in materialov, kot so industrijski laki in lubrikanti, iz plastičnih odpadkov. Predelava in proizvodnja pa sta okolju in zdravju škodljivi, saj se v proizvodnji ponovno uporabljajo strupene kemikalije in nastajajo toplogredni plini.
Čeprav se uporaba besede “recikliranje” sliši zelena in okolju prijazna, to za podjetja v večini primerov ni nič drugega kot iskanje novih ali dodatnih virov za kovanje dobičkov. Trenutno se po mehanskem, za okolje manj obremenjujočem principu, reciklira le okoli 9 % svetovnih plastičnih odpadkov. Eden izmed ključnih razlogov za to je, da je proizvodnja “deviške” plastike cenejša in bolj dobičkonosna od recikliranja.
Znanstveniki ocenjujejo, da naj bi produkcija plastike do leta 2040 narasla za 70 odstotkov. Po poročilu Greenpeacea je sedem največjih petrokemičnih podjetij, med njimi Dow Chemical Company, ExxonMobil in Shell, od začetka pogajanj Medvladnega pogajalskega odbora za zmanjšanje onesnaženja s plastiko, povečalo svojo proizvodnjo za 1,4 milijona ton. Poročilo navaja tudi, da je INEOS, največji britanski proizvajalec plastike, povečal svojo proizvodnjo za več kot 20 odstotkov in vložil 3,5 milijarde funtov v projekt ONE, ki naj bi postal največja tovarna plastike v Evropi, v Antwerpnu v Belgiji.
Ni naključje, da sporazumi, ki napovedujejo prepovedi in zmanjšanja onesnaženosti, kot nedavni potencialni dogovor v Ženevi, spodletijo. Proizvodnja plastike je tesno povezana s fosilno industrijo, ki velja za najbolj dobičkonosno industrijo. Industrija plastike poskuša preusmeriti pozornost z lastne proizvodnje plastike za enkratno uporabo na potrošniške navade posameznikov in odgovornost držav – kot rešitve ponuja recikliranje odpadkov, ki sploh nikoli ne bi smeli nastati. Več kot 99 odstotkov plastike nastaja iz kemikalij, pridobljenih iz fosilnih goriv. Omenimo, da proizvodnja plastike prispeva slabih 3,5 % vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov – kar je primerljivo z izpusti celotne letalske industrije.
Ne smemo pozabiti, da so tovrstne konference, pogajanja in sprejeti sporazumi med predstavniki kapitalističnih držav bolj predstava za javnost, brez večjih praktičnih posledic za ljudi in okolje. Prav tako ne moremo verjeti državam, kot so Kanada in države Evropske unije, ki so tokrat zavrnile okoljsko sporni sporazum in se predstavljajo kot razsvetljene in naklonjene okolju in ljudem, v nasprotju z denimo predstavniki Savdske Arabije in Kuvajta, ki so zagovarjali status quo. Čeprav se v zadnjih letih zahodne “liberalne demokracije” vse bolj obračajo k zelenemu prehodu, ta še vedno temelji na svobodnem trgu, kjer je primarni namen vsega delovanja profit. Dokler ne bomo odpravili kapitalističnega načina proizvodnje, bodo korporacije in predstavniki kapitalističnih držav iskali nove in nove načine za ustvarjanje dobičkov na plečih narave in ljudi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega