Letošnji prvi maj je bil v Ljubljani v izrazito dvoličen: na eni strani je na Rožniku praznovala sindikalna centrala, kjer je župan Janković razpredal o koncu kapitalizma, na mestnih ulicah pa se je po dolgem času odvil protest Prvi maj delavstvu nazaj!, organiziran s strani več naprednih organizacij in kolektivov. Namen protesta je bil prvomajsko praznovanje vrniti “h koreninam”, mu dati kritično noto in vrniti naboj.
Protesta smo se udeležili tudi člani in članice Rdeče pese. Ob našem prihodu na Kongresni trg je bilo tam zbranih že kar nekaj ljudi, kasneje pa je množica postala še številčnejša. Bilo nas je precej, zagotovo nekaj sto, odetih v razne odtenke črne in rdeče. Po uvodnih nagovorih organizatorjev in “prvi rundi” govork in govorcev, se je protest premaknil na ulico.
Na poti proti Miklošičevem parku je množica z borbenimi sporočili zavzela Slovensko cesto. Med glasnim bobnanjem se je slišalo skandiranje raznih gesel kot recimo “Delavkam oblast, kapitalizem mora past!” in “Od Murske do Sežane, proletarka naj vstane!”. Po prihodu pred sedež Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je sledil drugi del govorov.
Primož Kolenc, član študentskega društva Iskra, je opozoril na položaj in prihodnost študentov. Dejal je, da se kapitalistom študentsko delo splača, saj jim niso dolžni izplačevati malice, prevoza in bolniške. Opozoril je, da prekarni način življenja ni le faza odraščanja in da mladi po študiju vedno težje pridejo do redne zaposlitve. “Posredniki študentskega dela si na naš račun polnijo žepe z dajatvami, ki jim jih moramo obvezno plačevati. Plačujemo jim zato, da smo lahko izkoriščani,” je povedal Kolenc in pojasnil, da je vedno slabše tudi stanovanjsko vprašanje. Javnih študentskih domov je namreč premalo, do postelj pride le tretjina upravičencev.
O stanovanjski problematiki je govoril tudi predstavnik Stanovanjskega bloka, ki je povedal, da si stanovanja lahko danes privoščijo samo tisti, ki stanovanjskega problema sploh nimajo. “Stanovanje ni blago! Je osnovna človekova pravica za normalno življenje,” je dejal in zahteval ukrepe na stanovanjskem področju.
V imenu Sindikata Tuš je spregovorila Ljiljana Jovanović, delavka na zelenjavi in sadju v Tušu. “Delavska borba težka, a nujna,” je dejala in opozorila na nujnost boja za osnovno plačo, ki ne bo nižja od minimalne. Pozvala je delavke in delavce vseh panog k boju za več prostega časa in boju za javne in kvalitetne storitve.
Predstavnik Ambasade rog je dejal, da migrantski delavke in delavci, ki že imajo pravico do dela, še vedno nimajo pravice do bivanja. “Mnogi ne vemo, ali bomo zjutraj lahko odšli v službo, ali pa nas bodo zbudili policisti, nas stlačili v marico in odvrgli čez mejo, ali pa celo posedli na avion in vrnili tja, od koder smo zbežali. Kljub temu da vplačujemo v davčno, pokojninsko in zdravstveno blagajno, teh ne bomo mogli nikoli koristiti,” je dejal in sklenil, da zahtevajo ustavitev deportacij delavcev – prosilcev za azil.
Med samimi govori se je zvrstilo tudi petje, med drugim smo družno prepevali “Bilečanko” in “Internacionalo”. Komu bi se to morda zdelo odveč, preveč kulturniško in premalo politično, a je bil to eden boljših ali vsaj bolj ganljivih momentov protesta. Pesmi upora v teh težkih časih dobro denejo; za trenutek se je čutila povezanost prisotnih v iskreni želji po boju zoper vse nepravice tega sistema, za boljši jutri vsakega in vseh.
Po govorih in petju je bilo uradnega dela protesta konec, sledil je premik proti športnemu parku Tabor na poprotestno druženje. Tam smo se okrepčali z dobrim golažem, igrali smo košarko, nogomet in v sproščenem duhu razpravljali o nadaljnjih bojih. Bilo je torej tako kot mora biti. Tudi občasna kaplja dežja ni skazila dobrega vzdušja, vreme nam je tokrat prizaneslo vse do konca.
Če potegnemo črto, lahko rečemo, da kljub temu, da so se protesta zaenkrat večinoma udeležili študentje in delavci, ki že delujejo v raznih kolektivih, so bili postavljeni dobri in pomembni temelji za organiziranje ter krepitev boja v prihodnje. Na eni strani so to vsebinsko močne politične intervencije, ki prikazujejo (in krepijo) različne dimenzije razrednega boja (stanovanjski, protiimperialistični, migrantski, itd.) in pri ostalih prvomajskih praznovanjih žal večinoma umanjkajo. Na drugi strani pa je pomembno, da je zadeva organizirana kot praznik, je slavje, ki ima tudi “bolj sproščen” poprotestni del. Da ima torej potencial, da v prihodnje privabi tudi koga, ki bi prišel samo na golaž in druženje, ob tem pa bi se lahko še politiziral.
Kot pa je predstavnik organizatorjev iz Društva Iskra poudaril v sklepnem govoru, je bil ta prvomajski protest šele začetek, prvi korak, ki mu mora nujno slediti nadaljnje delo na organiziranju na delovnih mestih in širše. Pozdravljamo klic k prihodnjim bojem, v katere se bomo tudi sami po zmožnostih vključevali in hkrati skušali o njih širiti besedo prek našega skromnega medija.
Naj živi delavska solidarnost, naj živi prvi maj!
Avtor fotografij: Peter Žiberna
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega