Prejšnji vikend so delavci in sindikalisti firenške izpostave sindikata Si Cobas zabeležili veliko zmago za sindikalno demokracijo. V aprilu je bil za Luco Toscanija in Sarah Craudiero, sindikalista SI Cobas Prato e Firenze, s strani občine Campi Bisenzio izdan t.i. “foglio di via”. Gre za ukrep, s katerim lahko lokalne oblasti določenemu “družbeno nevarnemu” posamezniku prepovejo vstop na njihovo območje.
Utemeljitev za ta strog (in pogosto zelo arbitraren), ukrep je bila bizarna. Občinske oblasti naj bi namreč tako zelo zmotilo “nepooblaščeno razdeljevanje letakov” pred eno od tamkajšnjih tovarn. Jasno je, da se dejanski razlog za poskus izgona sindikalistov s tega območja, skriva drugje. Sindikalisti namreč tam že dlje časa organizirajo delavke in delavce v tekstilni industriji ter logističnih centrih. Gre za najbolj izkoriščano, v veliki večini migrantsko, delovno silo, pogosto nevidno za širšo italijansko družbo in pozabljeno s strani večjih sindikatov. A prav sindikalisti Si Cobas in drugih sindikatov Cobas, so v zadnjem desetletju uspeli te delavke in delavce organizirati do te mere, da trenutno ne zgolj na državnem, ampak tudi evropskem nivoju, predstavljajo enega od bolj progresivnih in borbenih segmentov delavstva (več o tem v dokumentarcu “Znebiti se strahu” https://tinyurl.com/4uc2d9bx).
Članstvo sindikata Si Cobas se je tudi v tem primeru odločno odzvalo. Proti neupravičenemu ukrepu občine Campi Bisonzo (ta leži v neposredni bližini Firenc), ki ni nič drugega kot poskus napada na sindikalno demokracijo, so delavci odgovorili s stavko v 20 tovarnah in logističnih centrih na tem območju. Sledila je tudi manifestacija v Firencah, ki se jo je udeležilo dobrih tisoč ljudi, med drugim tudi delavci firenške tovarne GKN, katerih boj proti selitvi proizvodnje iz njihove tovarne na tuje, je prav tako navdihujoč https://tinyurl.com/4cpneyr8. Protest delavk in delavcev na delovnem mestu in izven njega je bil uspešen, saj sta bila na koncu preklicana ukrepa proti obema sindikalistoma.
Ni se pa prvič zgodilo, da bi bila Luca in Sarah deležna takšnega ukrepa. Enako je bilo že leta 2019, ko sta sindikalista prejela “foglio di via” s strani občine Prato, a je bil na koncu tudi ta preklican. Prav tako so bili sindikalistke in sindikalisti Si Cobas že večkrat deležni pregona tudi s strani države (o čemer smo že pisali https://tinyurl.com/2yvmtrc2). Zakaj se lokalne in državne oblasti spravljajo prav na sindikaliste Si Cobas in drugih t.i. sindikatov di base (sindikatov baze, organiziranih “od spodaj”)? Zakaj o takih primerih ne poslušamo tudi, ko je govora o osrednjih italijanskih – t.i. konfederalnih – sindikatih, kot so CGIL, CISL, UIL?
V grobem bi lahko rekli, da predvsem zato, ker sindikati di base svojim delovanjem predstavljajo grožnjo obstoječim industrijskim odnosom, kar seveda ni po volji kapitalistov in lokalnih oblasti, ki branijo trenutno ureditev. V ta namen so za oblastnike bistveno bolj sprejemljivi konfederalni sindikati. Ti so bili sicer v preteklosti izjemno borbeni (sploh CGIL, sindikalno krilo nekdanje Italijanske komunistične partije), danes pa vse bolj prisegajo na socialni dialog, štrajke pa nadomeščajo s simbolnimi manifestacijami.
Na drugi strani se sindikati di base vračajo h konfliktnim koreninam italijanskega sindikalizma, zaostrenim stavkam in blokadam (o čemer smo že pisali https://tinyurl.com/4ax5te6a). Ta sprememba v načinu sindikalnega organiziranja se je tekom let izkazala za izjemno uspešno: sindikati di base so bili zmožni organizirati najbolj izkoriščan segment delavstva v silo, ki si je uspela izboriti ne zgolj višje plače in boljše delovne pogoj, ampak hkrati svoj boj razume kot širši boj za odpravo kapitalističnega izkoriščanja in ga ima namen nadaljevati vse dokler to ne bo odpravljeno!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega