Ne mine več dan, da se ne bi ta ali oni predstavnik gospodarskih in političnih elit javno izrekel o absolutni nujnosti uvedbe socialne ali razvojne kapice. V podporo njene uveljavitve so se združili dosedanji in bodoči ministri, vodstva vseh organizacij kapitala in navidezno neodvisni analitiki javnega mnenja v osrednjih medijih. Mnogi od njih trdijo, da gre za ukrep, ki nagrajuje najbolj sposobne in hkrati vzpostavlja pravičnost na področju socialne varnosti. Poglejmo, kaj sploh je socialna kapica in komu zares koristi in komu škoduje.
Socialna kapica preprosto pomeni ukinitev plačevanja socialnih prispevkov (pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje, itd.) za vsak izplačan evro po določenem znesku bruto plače. S tem se briše civilizacijski dosežek, temeljni princip solidarnosti, ki pravi, da tisti, ki ima več, tudi več prispeva za skupne družbene potrebe. Brišejo se pogoji za družbeno blagostanje velike večine ljudi, s ciljem, da se ustreže pohlepnim interesom manjšine najpremožnejših in najbolje plačanih.
Udarna brigada ekonomskih elit v podobi t.i. “sredinskega trojčka” (NSi, Demokrati, Resnica) bi, v okviru svojega interventnega zakona, mejo za uvedbo socialne kapice postavila na 7500 € bruto mesečne plače. S tem bi bogato denarno nagradili in družbeno razbremenili ozko kasto najbolje plačanih ljudi v Sloveniji. Pri nas namreč mesečno plačo nad 7500 € bruto prejema med 2.000 in 3.700 posameznic in posameznikov. Ti predstavljajo zgolj med 0,5 % in 0,8 % vseh zaposlenih. Dejansko gre za ukrep, ki bi koristil 1 % na račun ostalih 99 % prebivalstva.
V mikro skupino ljudi, ki bi jim socialna kapica koristila, med drugim sodijo generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), Vesna Nahtigal, generalni direktor Slovenskih železnic (SŽ), Dušan Mes in predsednik uprave Nove ljubljanske banke (NLB), Blaž Brodnjak. Prav na primeru slednjega bomo plastično prikazali učinke socialne kapice.
Blaž Brodnjak je v letu 2025 povprečno na mesec prejel plačo v višini 63.536 € bruto. V skladu z zdajšnjo ureditvijo so bili prispevki za socialno varnost odvedeni od celotne višine bruto plače. Če bi obveljal predlog trojčka varuhov elit, bi se mu po novem prispevki za socialno varnost odvajali samo za prvih 7500 € bruto mesečne plače. To pomeni, da bi bil za nadaljnjih 56.036 € bruto mesečne plače v celoti oproščen plačevanja prispevkov za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in druga socialna zavarovanja. Na kar 88,2 % njegove bruto plače ne bi bilo odvedenih nobenih prispevkov.
Če to razmerje preslikamo na delavko s plačo 1.800 € bruto na mesec, lahko vidimo, da bi ob takšni diskontni meri prispevkov, ki jo zastopniki družbenih elit predlagajo za Blaža Brodnjaka in njemu podobne, plačevala prispevke na zgolj prvih 212 € bruto plače. Seveda pa Vrtovec, Logar, Stevanović in njim podobni ne predlagajo nižanja prispevkov in davkov za najslabše plačane, temveč zgolj in samo za tiste, ki imajo v naši družbi že tako ali tako preveč.
S tem ukrepom, zaradi katerega bi na letni ravni v državnih blagajnah socialnih zavarovanj zmanjkalo med 25 in 40 milijonov € (okoli 35.000 mesečnih povprečnih pokojnin), pa se ne bi dalo zgolj kupa dodatnega denarja v žepe najbolje plačanih menedžerjev. Hkrati bi se dodatno razbremenilo tudi kapital. Gre torej za politiko, ki bi prinesla neposredne koristi kapitalu in njegovim direktnim upravljalcem ter neposredno škodo vsem delovnim ljudem.
Delovni ljudje smo namreč neposredno odvisni od delujočih, dostopnih in kakovostnih javnih storitev v obliki zdravstvenih domov, vrtcev, šol, knjižnic ter preostale družbene infrastrukture. Skupaj z ostalimi ukrepi, ki jih predlaga trojček promotorjev bogatenja že bogatih, kot je na primer nižanje obdavčitve kapitala, bi se preko uvedbe socialne kapice dodatno šibila družbena solidarnost in povečevala revščina delovnih ljudi.
Veliki zagovorniki suverinizma uvajanje socialne kapice argumentirajo tudi z zgledi iz tujine. Namesto, da bi branili lastno solidarnost, želijo na velika vrata v našo družbo uvoziti standard dodatnega bogatenja peščice na račun celotne družbe. Naloga delovnih ljudi in njihovih organizacij je, da takšno krajo družbenega standarda s skupnimi močmi preprečimo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega