“Pretiran dvig minimalne plače bi povzročil pritisk na rast vseh ostalih plač, povečal izenačevanje plač, zmanjšal motivacijo zaposlenih, negativno vplival na produktivnost in sprožil resne motnje v gospodarstvu, vključno z ogrožanjem delovnih mest v podjetjih, ki že poslujejo v zahtevnih razmerah.”
Tako pravi Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), glas kapitala, ki že desetletja ob vsakem dvigu minimalne plače napoveduje gospodarski zlom. Pri vprašanju minimalne plače se pokaže, kdo je kdo. Pri tem vprašanju se razkrije, kdo brani dostojno življenje delavcev in kdo brani dobičke na njihov račun.
Delavska koalicija predlaga dvig minimalne plače na 1107 evrov neto, kar ne predstavlja nikakršnega radikalnega predloga, temveč zgornjo mejo, ki jo zakon že zdaj dopušča: 40 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški, izračunanimi decembra 2025 (minimalna plača mora biti postavljena med 120 in 140 odstotki minimalnih življenjskih stroškov). Minister Luka Mesec je na drugi strani predlagal dvig minimalne plače na 1000 evrov, kar je komaj 5,4 odstotne točke nad zakonskim minimumom.
Izračun minimalnih življenjskih stroškov je namreč vse prej kot realističen. Temelji na prehrambeni košarici, ki naj bi jo mesečno užival odrasel moški, star med 19 in 64 let in ki vključuje 54 različnih živil. Pri tem se sploh ne upošteva višanja najemnin, ki jih plačuje vse več delavk in delavcev, položnic za telefon, stroškov za prevoz in stroškov, ki nastanejo zaradi nedostopnosti zdravstvene oskrbe.
Slovenija je bila po dvigu minimalne plače v letih 2024 in 2025 pod povprečjem Evropske unije Analiza gibanja minimalne plače v obdobju 2009–2025 pokaže, da se je ta nominalno povečala za 116 %, povprečna plača pa le za 66 %. Razmerje med minimalno in povprečno plačo je eno najvišjih v EU, kar ni posledica pretirano visokega minimalca, temveč dejstva, da so slovenske plače močno zgoščene pri dnu. Dve tretjini zaposlenih prejema nižjo plačo od povprečne. Minimalna plača ni izjema – je norma. In prav zato ima njen dvig tako močan vpliv na celotno plačno strukturo: ko raste minimalec, rastejo tudi plače v spodnjem delu lestvice.
Pri tem ne smemo pozabiti, kako se minimalna plača sploh določa. Vsako leto jo minister za delo uskladi z inflacijo, upošteva pa tudi gospodarsko rast, gibanje plač in zaposlenosti. Leta 2009 je znašala 597,43 evra, leto kasneje 734,15 evra, v letu 2024 pa 1253,90 evra bruto. Za leto 2025 je minister določil 1277,72 evra bruto. A zgodovina nas uči, da je usklajevanje pogosto zaostajalo za realnostjo. V letih 2007 in skoraj tudi 2008 je bila realna rast minimalne plače negativna. Prav zato so sindikati leta 2009 organizirali množične demonstracije, ki so prisilile vlado v spremembo zakona.
Zadnje politično ping-ponganje okoli minimalne plače dokazuje to, da se bo vlada pod pretvezo socialnega dialoga po vsej verjetnosti vdala pritiskom kapitala. Premier Golob je javno priznal, da ne podpira predloga lastnega ministra. Ne zato, ker bi imel boljši predlog, ampak zato, ker se boji reakcije kapitala. Dogovora na današnji seji Ekonomsko-socialnega sveta po pričakovanjih zato ni bilo.
Zvišanja minimalca se namreč boji kapital, ki je desetletja gradil poslovne modele na poceni delovni sili. Minimalca se boji tudi GZS, ki ob vsakem dvigu napoveduje apokalipso, medtem ko dobički podjetij mirno rastejo. Minimalca se bojijo tisti, ki vedo, da višje plače lahko pomenijo prerazporeditev moči, saj je lastnikom kapitala v interesu, da plače ostanejo čim nižje. Vprašanje minimalne plače je zato tudi vprašanje: katere politične sile stojijo na strani delavcev in kdo na strani kapitala.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega