V tokratni rubriki “Veš kaj se mi je zgodilo na vlaku” objavljamo zgodbo članice uredništva Rdeče pese, ki je z javnim potniškim prometom potovala s posebnim namenom. Kako je prišla do svojega zobozdravnika, ko jo je ponoči začel boleti zob?
Sem Štajerka, ki že nekaj let živi v Ljubljani. Kljub temu da tukaj hodim v službo, še vedno nisem uspela dobiti svojega osebnega zobozdravnika. Imam ga v Slovenski Bistrici. “Bodi srečna, da ga sploh imaš”, so mi rekli v ordinaciji, ko sem se nekoč želela prestaviti k zobozdravnici v Ljubljano. Naj se ga le držim, četudi je več kot uro vožnje oddaljen. “Veš koliko ljudi sploh nima svojega zobozdravnika?!”, me je začudeno vprašala zobozdravnica.
In neke noči se zgodi tisto najhujše. Zbudim se z razbolelim zobom. Takoj zjutraj pokličem svojo zobozdravnico v Slovensko Bistrico. “Trenutno ne dela”, mi sporoči medicinska sestra, “nadomešča jo zobozdravnik v Makolah. Tja boš morala.”
Hm, zoprno. Pogledam na zemljevid in vozni red avtobusov. Avtomobila namreč nimam. Makole so od Slovenske Bistrice oddaljene slabih 15 km, avtobus pa vozi enkrat na uro.
Kličem v službo in povem, da me danes ne bo, saj moram do zobozdravnika. Trajalo bo cel dan.
Povrhu me medicinska sestra še opomni, da moram pred obiskom zobozdravnika na slikanje zob. Pojasni, da lahko pri njej dobim napotnico, ki bojda velja le za specifično ordinacijo v Mariboru. Če želim na slikanje kje bližje, gre le samoplačniško. Super, si mislim, zdaj moram še v Maribor. Hkrati se začudim, kako je to sploh možno – ali nima pacient pravice dostopati do zdravstvenih storitev kjerkoli in po logiki najbližje svojemu kraju?
“Kako pa dobim napotnico?” jo vprašam. “Pridi jo dvigniti v našo ordinacijo v Slovenski Bistrici”. Skoraj se že razjezim. Kako naj pridem iz Ljubljane najprej v Slovensko Bistrico po napotnico, potem z njo na slikanje v Maribor, da na koncu le pridem do zobozdravnika v Makole? Prosim jo, če mi lahko vsaj napotnico pošlje po e-pošti, da si ne podaljšam poti do zobozdravnika še dodatno. Najprej se upira, češ, da tega sicer ne delajo, a jo na koncu nekako prepričam. Dobim svojo napotnico.
Kakorkoli, moj načrt je torej, da se čimprej odpravim iz Ljubljane. Ker nimam avta, so moje možnosti vlak, avtobus ali prevozi. Ker imam letno karto za vlak, se mi vsaj finančno gledano najbolj splača, da uporabim to možnost. “Pa mogoče lahko še kaj naredim za službo med potjo”, si mislim.
Vožnja do Maribora je trajala skoraj tri ure, saj je žal vlak (spet) imel zamudo. Hitim do ordinacije, kjer mi slikajo zob. Preverim, kako čimprej priti iz Maribora do Makol, da mi nadomestni zobozdravnik končno pomaga. Oh, direktne povezave ni. Trajalo bi najmanj dve uri, da bi z več prestopi prišla do Makol. Kličem mamo, ki dela v Mariboru, ali je kakšna možnost, da bi me po službi peljala tja. “Seveda, počakaj me nekje, do treh delam”.
Z bolečim zobom sedim na kavi še slabo uro. Mama se žrtvuje za prevoz do Makol, zobozdravnik korektno opravi poseg, zaenkrat me zob ne boli več. Ugotovi, da bom morala na zdravljenje zoba k specialistu endoskopije. Pove, da bom v Sloveniji na zdravljenje čakala 3 do 4 leta. Najboljša možnost je, da grem v Zagreb, kjer bom na vrsti takoj, saj presenetljivo naša zdravstvena zavarovalnica za zdravljenje v tujini v celoti povrne stroške.
Kako je to mogoče, se spet vprašam. Pred očmi se mi zvrti – očitno me čaka novo popotovanje, tokrat do Zagreba.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega