Čeprav nimajo vsi delavci enakih plač ali pogojev, je v kapitalističnem sistemu vsak delavec izkoriščan. Beseda „izkoriščanje“ se pogosto uporablja za opis izjemnih situacij, ko je skupina ljudi še posebej ranljiva ali pa je šef še posebej brezobziren.
Zapuščina kolonializma je v nekaterih delih sveta povzročila še slabše delovne razmere. Tudi rasizem in seksizem oblikujeta trg dela, saj priseljence in delavke potiskata na nevarnejša, slabše plačana in negotova delovna mesta. Socialisti se seveda zgražamo nad temi neenakostmi in si prizadevajo za solidarnost med različnimi skupinami delavcev.
Toda izkoriščanje ni izjema – je pravilo. Vsi šefi, ne glede na to, ali so dobrohotni ali neusmiljeni, izkoriščajo delavce. In to izkoriščanje je osrednjega pomena za celoten sistem. Izkoriščanje je hkrati lahko prikrito. Zdi se, da hodimo na delo prostovoljno in da smo za svoje delo plačani. Toda če je vse pravično in enako, od kod potem izvirajo dobički?
Menjava dela za plačo še zdaleč ni „pravična“, saj temelji na temeljni neenakosti. Kapitalisti imajo nadzor nad vsemi orodji, surovinami, tovarnami in pisarnami. Ko šefi zaposlijo delavce, kupijo njihovo sposobnost za delo, njihovo „delovno moč“, kot jo je opisal Marx. Delovna zmožnost ljudi je odvisna od tega, ali lahko dobijo dovolj hrane, obleke, strehe nad glavo in počitka, da lahko vsak dan pridejo na delo in se dovolj trudijo.
Zato šefi delavcem plačujejo le toliko, da lahko pokrijejo najemnino ali hipoteko, hrano in oblačila ter morda še nekaj več za prosti čas. Kaj šteje kot „dovolj“, je odvisno od družbenih razmer v določeni družbi, od tega, za kaj so se ljudje borili in kaj so si izborili.
Čeprav se delovna sila kupuje tako kot vsako drugo blago, je med njimi bistvena razlika. Delovna sila ustvari več vrednosti, kot stane vzdrževanje delovne sposobnosti delavcev. Recimo, da so potrebne približno tri ure dela na dan, da se pokrijejo dnevni stroški delavčeve hrane, obleke, stanovanja itd. Vendar pa delavci po treh urah ne odidejo. Delajo osem ur na dan ali več. To neplačano delo je vir dobička šefov ali tega, kar je Marx imenoval „presežna vrednost“.
Izkoriščanje je torej to, da šefi delavcem plačujejo manj, kot proizvedejo. Stopnja izkoriščanja ni odvisna od tega, kako malo ali veliko ste plačani – čeprav se šefi seveda trudijo, da bi nam plačali čim manj. Tudi če ima delavec razmeroma visoko plačo, je še vedno izkoriščan, saj je vrednost tega, kar proizvede, veliko večja od vrednosti, ki mu jo kapitalist plača v obliki plače.
Kapitalisti niso ustvarjalci bogastva ali delovnih mest – svoje bogastvo so si nabrali tako, da so ukradli, kar so proizvedli drugi. Ker je kapitalizem neusmiljeno konkurenčen sistem, šefi nenehno iščejo načine, kako povečati stopnjo izkoriščanja svoje delovne sile, da bi povečali dobiček. Zato si šefi vedno prizadevajo, da bi delali dlje časa za manj denarja. Pritisk vodstva pomeni, da so delavci prisiljeni upreti se povečanemu izkoriščanju.
To predstavlja težavo za kapitaliste. Kot je dejal proizvajalec avtomobilov Henry Ford: „Zakaj vsakič, ko prosim za par rok, dobim tudi možgane?“ Delavci se nenehno borijo proti nizkim plačam ter zmanjševanju dopusta in bolniških nadomestil. Če delavci v nekaterih od teh bitk zmagajo, dobijo samozavest in moč, da jih dobijo še več. Stavke razkrivajo, kdo v resnici ustvarja družbeno bogastvo in čigavo delo je nepogrešljivo.
Delavci se lahko uprejo izkoriščanju, vendar je za njegovo popolno izkoreninjenje potrebno strmoglavljenje kapitalizma. V socialistični družbi bi lahko večina prevzela nadzor nad presežno vrednostjo in jo uporabila v korist celotne družbe.
Prevedeno po: https://bit.ly/4hsHFGu
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega