Po veliki krizi kapitalizma pred desetimi leti so se v Evropi pojavile ali okrepile stranke, ki so dobile oznako “radikalna levica”. Siriza, Podemos, Levica, Die Linke so zasedle prostor, ki so ga, po premiku v sredino, za seboj pustile socialdemokratske stranke. A hkrati so bile kritične do kapitalizma in se vsaj spogledovale s socialističnimi idejami. Zakaj so tudi te stranke tako hitro zdrsnile proti sredini?
V klasičnem socialističnem besednjaku bi ravnanje vodstev teh strank poimenovali oportunizem. Oportunizem označuje prilagajanje načel in delovanja okoliščinam, minimiziranje pomena notranjih nesoglasij ter obravnavanje političnih nasprotnikov skozi prizmo »manjšega zla«. To spremlja postavljanje taktičnega prilagajanja pred zvestobo svojim ciljem in stalno pripravljenost na kompromise ter plavanje s tokom.
Kaj so vzroki oportunizma? Splošne okoliščine vsekakor niso naklonjene socialistični politiki. Razredni boj je pritajen, delavski razred razpršen, slabo organiziran in večinoma apolitičen, kapital pa vlada v globaliziranem svetu, kjer je zanj le malo ovir. Nacionalne države so povsem odvisne od akumulacije kapitala, ki ni na takih ravneh kot pred desetletij, zato so možnosti za reforme omejene. Socialistične ideje so že tri desetletja oblatene in preganjane iz institucij ter javnosti. Seveda se razmere v posameznih državah razlikujejo, tudi razvoj strank se ne odvija po vnaprej določenem kopitu, saj imajo posamezne stranke svoje specifike, a je skupen trend očiten.
Ključen poudarek je, da so stranke “radikalne levice” na takšne družbene okoliščine pristale, sprejele so jih kot dejstvo. Vključno z EU in njenimi mehanizmi, ki uveljavljajo prevlado kapitala in vežejo roke alternativni politiki. “Radikalna levica” se je od kritike EU premaknila k poudarjanju evropskih vrednot. Če takšen okvir sprejmeš, potem se manevrski prostor močno zmanjša.
Hkrati so se stranke “radikalne levice” udomačile v parlamentarizmu. Ta je od nekdaj strup za socialistično politiko, a še toliko bolj v današnjih časih. Uveljavljene politične stranke so danes povezane v kartel, ki ga ne ločujejo velika programska vprašanja (npr. redistribucija, lastnina, odnos do evrointegracij), saj so poenotene glede omogočanja čim boljših pogojev za kapital: večje “konkurenčnosti”, “privlačnosti za naložbe” in “razvoja”.
Vodstva strank so popolnoma vpeta v državni aparat, (maloštevilčno) članstvo strank ali državljani nanje nimajo vpliva, hkrati pa vodijo permanentno kampanjo, s katero nagovarjajo volivce (in tudi svoje člane). Piar je edini način komunikacije, ki ga poznajo. Njihov glavni vir financ niso članarine, ampak proračun. Ženejo se za ratingi v javnomnenjskih raziskavah, ki so glavni kompas strankarskih odločitev, ker je preživetje stranke in njenih funkcionarjev odvisno izključno od števila glasov na volitvah.
Vodstvene elite strank, od katerih je odvisen tudi strankarski birokratski aparat, si z vpetostjo v državni aparat zagotovijo visok dohodek in družbeni status (pa tudi številne napade in blatenje) ter moč odločanja, kar bi bilo za njih izven politike težko dosegljivo. Njihov interes je, da te pozicije zadržijo – to seveda velja za večino političnega establishmenta, sploh ker so kot politiki “zaznamovani” in se težko vrnejo v običajno življenje. Parlamentarizem pa ima tudi osebnostne učinke na vodstva strank, ki več časa preživijo z drugimi funkcionarji kot s svojimi volilci. Marsikdo z njimi razvije kolegionalni odnos in vsaj delno prevzame njihov način življenja.
Stranke “radikalne levice” so se bolj kot na proletariat oprle na srednji razred in izobražene segmente delavskega razreda, kar med drugim ilustrira tudi nadpovprečna podpora v urbanih središčih. Čeprav so uspele tudi zaradi poskusa vrnitve razredne retorike, so sčasoma začele poudarjati nabor politik, ki je bližji omenjenim skupinam: med drugim kulturne politike, svobodo medijev in vprašanja identitete, pa tudi “državotvorne” pozicije. Hkrati so stranke “radikalne levice” namesto kritike parlamentarne demokracije pristale na njena pravila igre. Zaradi usidranosti v dnevno politiko, se funkcionarjem v dobri veri parlamentarna politika kaže kot odločilen in najbolj smiseln prostor političnih bojev.
Če so torej pogoji zahtevni, kaj bi sploh lahko storile organizacije, ki bi ostale zveste socialističnim idejam? Odgovor je očiten: skušale spremeniti pogoje in se pripravljati za priložnosti, ki bi omogočale preboj. Organizirale svojo bazo med delavci (npr. v sindikatih), v civilni družbi, pomagale vzpostaviti medije, izobraževalne inštitute, bile vključene v vzpostavljanje zadrug in podobnih pobud ter organsko sodelovale v družbenem aktivizmu… obenem pa bi – če gre za parlamentarne stranke – širile meje možnega in sprejemljivega (t.i. Overtonovo okno) v politiki, ne pa se otepale besed “socializem” ali “nacionalizacija”, ter razkrivale dejansko nedemokratičnost parlamentarizma in dvoličnost ostalih strank.
Vendar bi morale biti za takšno delovanje tudi same drugače organizirane in bolj množične, ne le vse bolj podobne kartelnim strankam, ampak notranje demokratične, z vključevanjem članstva v odločanje. To je seveda zahtevnejša pot, ki redko obrodi sadove čez noč.
Ni pa tak pristop nič nenavadnega, niti revolucionarnega. Tudi nekatere bolje organizirane stranke (tudi konservativne) se trudijo izobraževati svoje članstvo, imajo svoje medije, inštitute, skušajo biti vpletene v družbo in svoje nazore širiti neposredno med ljudmi. V socialističnem taboru je praktični zgled nam bližnja Komunistična stranka v Gradcu, o kateri smo že pisali [shorturl.at/eguEG].
Politični oportunizem strank evropske “radikalne levice” temelji na pristanku na družbene razmere, za njegovo uveljavitev pa so vodstva strank morala zlomiti znotrajstrankarske odpore, ki so precej odmevali v večini omenjenih strank. A pristati na prevlado kapitala in razjahati s konja socializma ni le oportuno, ampak tudi nesmiselno, saj živimo v času družbenih nestabilnosti, vključno s krizo liberalnih demokracij, in skorajšnjega okoljskega zloma, ki sta posledica protislovij kapitalizma.
Stalno “dozorevanje” strank in branjene statusa quo ne more prinesti nobenega odgovora na krize, ampak zgolj prispeva h krepitvi skrajne desnice (znotraj in izven konservativnih strank), kar kažejo primeri iz vseh evropskih držav, kjer je po zadnji gospodarski krizi zasvetila “radikalna levica”. Zgodovina pa nas uči, da so prav levo-sredinske stranke tiste, ki jih krize prve izvržejo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega