“Evropski državljani morajo spoznati, da Ukrajina krvavi tudi za Evropo in vsako drugo demokratično državo.” S temi besedami je udeleženke in udeležence ti. Krimske platforme, katere vrh je potekal v Zagrebu, nagovorila predsednica Državnega zbora, Urška Klakočar Zupančič. S tem je najbolje povzela splošno linijo srečanja, ki jo je kot pri mnogih drugih zasedanjih te vrste, mogoče strniti v predstavo o “vojni med civiliziranim in demokratičnim zahodom in barbarsko Rusijo.” Poglejmo si pobližje stanje te demokracije v Ukrajini.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelensky je marca, kmalu po ruskem napadu in začetku vojne izdal ukaz o prepovedi 11 opozicijskih političnih strank in na desetine drugih organizacij, ki so bile razglašene za “proti Ukrajinske” ter “kolaborantske”. Na seznamu za (politični) odstrel so se znašli: vodilna opozicijska sila Opozicijska platforma – za življenje, nekaj lokalnih separatističnih pro-ruskih političnih strank iz vzhoda Ukrajine, socialdemokratske in socialistične stranke ter mnoge mirovniške skupine. Njegovo odločitev sta kasneje potrdila parlament, iz katerega je bilo predhodno izključenih več deset poslank in poslancev ter ustavno sodišče. Povedno je, da med prepovedanimi skupinami ni neonacističnih organizacij, o povezavah katerih z ukrajinskimi oblastmi smo že pisali: https://bit.ly/3xwX6cZ.
Zelensky je sicer na oblast prišel leta 2019, ko je na volitvah močno slavil pred tedanjim predsednikom Petrom Porošenkom. V drugem krogu je prejel 73% vseh oddanih glasov, posebej prepričljiva je bila njegova zmaga na vzhodu in jugu Ukrajine, kjer trenutno potekajo najbolj srditi spopadi. V Luganški regiji je tako zanj glasovalo kar 89% tistih, ki so odšli na volišča. Tovrstne rezultate gre pripisati prizadevanjem za sklenitev trajnega miru z uporniki in za spoštovanje sporazumov iz Minska, ki jih je v načelu v predvolilni kampanji zagovarjal Zelensky, nezadovoljstvu ukrajinskega prebivalstva z ekonomskim, političnim in siceršnjim stanjem v družbi ter velikemu finančnemu in medijskem vložku, ki ga je za njegovo kampanjo prispeval takrat drugi najbogatejši Ukrajinec, medijski tajkun, Ihor Kolomoyski.
O vključenosti delovnih ljudi v procese odločanja znotraj meščanske elektoralne demokracije, že v predvojni Ukrajini, morda najbolje priča volilni cenzus, katerega izpolnjevanje je predpogoj za kandidiranje. Pred samo vložitvijo predsedniške kandidature mora kandidatka ali kandidat na posebni račun državne volilne komisije položiti depozit v višini okoli 110.000€. Z debelino denarnice, tistega, ki kandidira ali pa njegovih sponzorjev, se presoja primernost za to, da se nekdo sploh znajde na volilnem lističu. Stroški kampanje, kandidatk in kandidatov, ki uživajo podporo različnih frakcij vladajočega razreda, pa se ponavadi merijo v strokratnikih zgoraj omenjenega zneska.
Možnosti za razvoj politik, ki bi ciljale na zadovoljevanje družbenih in okoljskih potreb, ne pa privatnih interesov, pa so se v času od pričetka vojne še močno zoožile. To se kaže tudi v načrtu za povojno obnovo Ukrajine, o katerem smo že pisali: https://bit.ly/3Fn3Dvl. V skladu z njim se je v Ukrajini pričela obsežna privatizacija bank, jedrskih elektrarn in preostale ključne infrastrukture, nižajo se delavski standardi, davčna politika se pospešeno usklajuje z željami tujih vlagateljev. Vse to poteka v času, ko v Ukrajini divja vojna, razglašeno je izredno stanje, vsakršno nasprotovanje takšnim ultra-liberalnim ekonomskim politikam, pa je razglašeno za “anti-ukrajinsko” in “pro-rusko”, ter na takšen način postavljeno izven okvirjev “sprejemljivega demokratičnega delovanja”!
Pod krinko “obrambe demokratičnih vrednot”, se v Ukrajini izvaja proces dodatnega izključevanja množic iz družbeno-političnega življenja in osiromašenje delovnih ljudi na račun bogatenja vladajočih razredov doma in na tujem. Ljudje, ki vsakodnevno krvavijo in umirajo v vojni, ki jo na ukrajinskem ozemlju bijeta Ruska federacija in zveza NATO, so tako dvakratne žrtve. Če jih smrtno ne zadenejo bombe ali pa jim uničijo življenjskega okolja, se jim z zgoraj opisanimi procesi uničuje možnosti za prihodnost, v kateri bi bile njihove potrebe postavljene pred interese orožarskega, bančnega, medijskega, energetskega in drugih kapitalov. Z orožjem poslanim na bojišča se gradi ugoden položaj za utrjevanje njihove politične prevlade in ne za širjenje polja demokratične vključenosti delovnih ljudi v procese odločanja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega