“Če moram umreti,
moraš živeti,
da poveš mojo zgodbo …”
To so verzi, ki jih je zapisal pesnik iz Gaze Rifat Alarira decembra 2023, en teden preden ga je umorila izraelska vojska. Recitacijo te pesmi je letos poleti posnela tudi palestinska deklica Sara skupaj z ostalimi vrstniki, ki bi morala nastopiti v Ljubljani. A jo je dan po objavi recitacije umorila izraelska vojska. Z željo, da Sara, Rifat in ostali Palestinci in Palestinke niso umrli zaman, smo člani Rdeče pese skupaj z društvom Vagant, Fawzijem in Darinko Abder Rahim v sredini novembra v Mariboru organizirali večer palestinske poezije.
Osrednji gost večera je bil palestinski pesnik Fawzi Abder Rahim, rojen v vasi Beit Jeez leta 1945. Med nakbo je bil skupaj z družino izgnan, odraščal je kot begunec – najprej v šotorih, nato v hišah iz blata na Zahodnem bregu. Po šestdnevni vojni je prek Gibanja neuvrščenih prišel študirat v Jugoslavijo, v Maribor in Ljubljano. Tu si je ustvaril družino, dom in se neučil jezik – a hrepenenje po domovini je ostalo. Skupaj s soprogo Darinko je prevedel svoje pesmi v slovenščino in leta 2021 izdal dvojezično zbirko Do kdaj, v kateri se sprašuje, kako dolgo bodo Palestinci še živeli v peklu okupacije.
Prisluhnili smo njegovim pesmim Genocid, Bolečina poti, Mit vzdržljivosti in Rov k svobodi, v katerih opisuje otroke pod ruševinami, porušene domove, izruvane oljke, a tudi neomajno voljo do življenja in svobode. Pesmi so prebrale Zlatka Rashid, Maja Pan, Darinka Abder Rahim in Ana Lah, ki je celoten dogodek tudi povezovala. Pesniški Večer sta kulturno obogatila glasbenika Veronika Kašman in Lan Portir.
Sprehodili smo se do izvora sionizma, ko je bila Palestina v očeh evropskih velesil »dežela brez ljudi«, čeprav je bila gosto poseljena in del Osmanskega cesarstva. Balfourjeva deklaracija, s katero je Velika Britanija »nekemu narodu obljubila deželo tretjega naroda«, je odprla pot genocidu in prisilnim razselitvam.
Ko so sionisti leta 1948 s terorjem ustanovili Izrael, kar je bila za Palestince nakba – katastrofa palestinskega ljudstva – Palestinci nanjo niso bili pripravljeni. Obešanja, bombardiranja vasi, kolektivno kaznovanje, rušenje domov, prisilni beg v taborišča in izgnanstvo: vse to je postalo zgodovinski horizont, temelji, na katerih je nastala sodobna palestinska poezija.
Pesnica Fadwa Toukan, rojena tik pred sprejetjem Balfourjeve deklaracije, je odraščala v tradicionalni, patriarhalni družbi. Čeprav iz premožne družine, je bila kot ženska ujeta med štiri stene doma, zato je po osnovni šoli znanje pridobivala sama, ob podpori brata Ibrahima, avtorja stare palestinske himne. Sčasoma je njena poezija postajala čedalje bolj uporniška – po nakbi se je posvetila trpljenju beguncev in položaju žensk v patriarhalni družbi. Njeno pesem Planet Zemlja sta v arabščini in slovenščini prebrala Fawzi Abder Rahim in Jerneja Breznik, v njej pa si pesnica zamišlja svet, v katerem bi Zemlja bila njena – da bi lahko izruvala korenine sovraštva in posušila reke krvi.
Muin Bseiso, rojen v Gazi leta 1927, je bil pesnik in novinar, ki je svojo ustvarjalnost združil z organiziranim odporom. Zaradi sodelovanja v demonstracijah in boju za pravice je večkrat pristal v zaporu. Pesem Izziv, ki jo je prebral Gregor Kašman, govori o tem, da se ne boji verig in vislic: “Pihajte kolikor hočete, naših bakel ne boste ugasnili.”
Taufiq Zijad je bil pesnik, komunistični politik in dolgoletni župan Nazareta. Večkrat zaprt zaradi političnega delovanja, se v pesmi Besede (prebrala jo je Eva Ribič) odpove vsemu, razen poeziji, zemlji, nebu in preprostim ljudem. Taufiq se klanja delavkam in delavcem ter njihovim rokam, ki gradijo svet.
Samih AlQasim, rojen v druški družini, je zaradi zavračanja služenja v izraelski vojski in političnega delovanja, več let preživel v hišnem priporu in zaporih. Napisal je 87 knjig, rdeča nit njegovega dela je revolucija. V pesmi Pismo iz pripora, ki jo je prebrala Urška Breznik, piše iz tesne celice, brez papirja in svinčnika. Kljub skrajnemu neudobju išče pot, kako sporočilo posredovati v svet.
Najbolj znan palestinski pesnik Mahmud Darwish, ki je bil v času nakbe star sedem let, je moral zaradi sionistov s svojo družino zapustiti rojstno vas. Prisluhnili smo njegovi pesmi Nekdo, ki jo je prebrala Isidora Popović. “Nero je umrl, a Rim še stoji. Naprej bije bitko življenja. Zrno žitnega klasa se suši a zasejalo bo nova žitna polja,” so sklepni verzi pesmi.
Palestinske pesmi so, ne glede na to, kdaj so nastale, aktualne še danes. Razlika je le ta, da lahko danes grozote spremljamo v živo, na svojih telefonih. Laži sionistov so javne, objavili so jih sami.
Če je svetovni eliti vseeno za življenja Palestincev, ker so njihovi apetiti po moči, nadzoru in bogastvu preveliki, pa ni vseeno nam, ljudem. Palestinke in Palestinci se neomajno borijo še naprej, mi pa skupaj z njimi. Vse do svobodne Palestine. Kot je zapisal Fawzi v pesmi Rov k svobodi: “Korenine tisočletnih oljk še živijo, močnejše so od orožja./../ V rov zasije svetloba rešitve, kljub gorečemu ognju.”
Foto: Sami Rahim
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega