Kapitalistični sistem ustvarja pogoje, v katerih večina ljudi živi v stresu, negotovosti, strahu, nasilju, vojnah, genocidu. Ob pomanjkanju solidarnosti, ljubezni in medsebojne pomoči ni čudno, da tudi kdo znori.
O norosti je pred skoraj 50 leti razmišljal italijanski revolucionarni psihiater, profesor, nevrolog Franco Basaglia, po zaslugi katerega je Italija že v 70-tih letih prva na svetu odpravila vezanje v psihiatričnih bolnišnicah in začela prakticirat deinstitucionalizacijo duševno bolnih. Kot vodja gibanja demokratične psihiatrije je bil osrednja oseba za odpravo norišnic. Zavedal se je, da je norost razredno vprašanje in da psihična normalnost obstaja le v teoriji. Po njegovem je psihična kriza posameznika izraz družbenih konfliktov in odgovornosti za krizo ne more nositi samo posameznik, ampak celotna družba. Pod kritiko je postavljal realnost, družbene norme, sistem.
Njegovo delovanje je bilo močno praktično usmerjeno. Že kot mlad zdravnik se je srečal z nevzdržnim, krutim stanjem, v katerem so živeli psihiatrični bolniki v goriški norišnici, katere vodenje je prevzel. Ljudi so tam, kot povsod drugje, vezali na postelje, za drevesa, izza zaprtih vrat malih celic se je slišalo kričanje, jok, ljudje so goli ležali po posteljah. Basaglia je opazoval institucionalni odziv na človeško trpljenje, od fizičnega nasilja, prisilnih jopičev, ledenih obkladkov, elektrokonvulzivno terapijo in šok terapije, s katerimi so skušali »popraviti« ljudi, da bi bili sprejemljivi za družbo. Stanje je bilo nevzdržno tako za zdravstvene delavce kot ljudi z duševnimi težavami.
Basaglia je med svojim delom opazil, da številni znaki, ki so jih pripisovali duševni bolezni, recimo prazen pogled, ponavljajoči se gibi in druga navidez značilna vedenja za »nore«, večinoma izginejo, ko ljudje zapustijo psihiatrično bolnišnico. Tako je bil prepričan, da številne posledice niso zgolj izraz bolezni, ampak predvsem same institucije. Kritičen je bil do medicinskega modela psihiatrije – ljudi z duševnimi težavami je treba obravnavati kot ljudi, ne kot bolne ljudi.
V Gorici se je zavedal, da v psihiatrični instituciji, ki predstavlja totalno institucijo, dober psihiater ne more udejanjati idej človečnosti, ki jim je bil zavezan. V teoriji se je namreč opiral na eksistencialistične in marksistične mislece, kot sta denimo Antonio Gramsci in Jean Paul Sartre, ključno pa je po njegovem bilo, da so ljudje vključeni v družbo in v medsebojno druženje.
V goriški psihiatrični bolnišnici ob prevzemu vodenja takoj uvede številne spremembe, odpravi vezanje pacientov s pasovi, ki je, mimogrede, v Sloveniji in po večini zahodnega sveta pogosta praksa še danes, odpre zaprte oddelke, osvobodi izolirane bolnike – zaprti oddelki so modus operandi psihiatričnega zdravljenja po svetu še danes, – zaposli socialne delavce, uvede aktivnosti kolektivnega delovanja, debate, skupščine tako za osebje kot bolnike.
Ob prevzemu vodenja psihiatrične bolnišnice v Trstu Basaglia širi svoje metode dela, kjer je ključno ustanavljanje terepavskih skupnosti, ki delujejo po principu samoorganiziranja in samoupravljanja. Vse bolj je postajalo jasno, da je treba težave reševati tudi zunaj ustanov, tam kjer težave nastajajo. Proces deinstitucionalizacije je najbolj intenziven v času njegovega delvoanja v Trstu, kjer vzpostavijo centre za duševno zdravje, ki so močno vpeti v lokalno okolje, delovanje v skupnosti, usmerjeni v reševanje konfliktov v družinskem okolju in na delovnem mestu.
Ključno za psihiatrijo tistega časa kot za psihiatrijo danes, ki je v mnogih pogledih še vedno represivna in individualistično usmerjena, je bilo sprejetje Zakona 180 ali Basagliev zakon, ki je bil njegov glavni snovalec. Zakon o duševnem zdravju je eden najnaprednejših zakonov na področju psihiatrije na svetu, sprejet je bil leta 1978 in je korenito spremenil psihiatrično oskrbo v Italiji. Z njim se je začelo postopno zapiranje vseh psihiatričnih bolnišnic, njihovo mesto pa je prevzela mreža skupnostnih služb za duševno zdravje, vključno z oddelki za akutno bolnišnično zdravljenje. Proces zapiranja psihiatričnih bolnišnic se je končal leta 1998, ko je Italija dokončno opustila državni sistem psihiatričnih ustanov.
Basagliev zakon je močno odmeval tudi zunaj Italije. Številne države so se pri prenovi svoje psihiatrične oskrbe zgledovale po italijanskem modelu, ki je institucionalno oskrbo nadomestil z zdravljenjem in podporo v skupnosti.
Basaglia je razumel, da je duševno stanje posledica pogojev, v katerih ljudje živijo in da ni naključje, da so v psihiatričnih ustanovah večinoma zaprti revni. Prakse zapiranja v izolirane sobe in vezanja na postelje so še danes modus operandi marsikatere psihiatrične ustanove, čeprav so zdravniki in socialni delavci že večkrat znanstveno utemeljili, da to ne pomaga duševno bolnim. Duševne težave so še vedno smatrane kot individualni problem določenih posameznikov, ki jih je treba zdraviti, izolirano od okolja, v katerem človek živi, deluje in se oblikuje.
Letos je pri založbi cf izšla zbrika Basaglievih spisov v slovenskem prevodu z naslovom Od blizu ni nihče normalen, ki ga priporočamo v branje. Prav tako priporočamo poslušanje oddaje Norost je človeško stanje, ki je bila objavljena na Radio Študent in oddajo radia Ars z naslovom Psihiater Franco Basaglia: »Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!«
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega