Rdeča pesa poziva k udeležbi na referendumu o Zakonu o vodah in glasovanju PROTI zakonu, saj gre za uveljavljanje logike kapitalističnega razvoja na škodo narave in skupnega dobrega.
Ne moremo pa mimo kritike kampanje, ki je zasnovana na napačnih temeljih. Moramo se vprašati: bo na tak način prinesla zadostno število glasov za dosego – sicer protidemokratičnega – kvoruma?
Zagotovo pa taka kampanja ne bo okrepila naprednih sil v Sloveniji, prej nasprotno: utrdila bo zgrešen nevladniški/aktivistični pristop k politiki, razumevanje politike pa omejila na popreproščeno razliko med “dobrimi in slabimi fanti”.
Kdo so govorci kampanje?
Poleg aktivistov so zaenkrat glavne face kampanje kulturniki in profesorji iz ljubljanske scene ter bolj ali manj trapasti influencerji različnih vrst.
Kakšno vsebino predstavljajo?
Poleg (zavestne?) zmede o (pitni) vodi, preredko v ospredje pridejo naravovarstveni argumenti, skorajda nikoli pa bistveni politični argumenti o poskusu deregulacije, ki bi kapitalu omogočila dostop do naravnih virov in skupnega dobrega. Prevladujejo prijazni nagovori, kako je voda pomembna dobrina, včasih pa še kakšen absurden o vodi in antičnih filozofih.
S kakšnimi metodami nagovarjajo?
Izstopajo bizarni zoom klici z “zvezdniki”, tudi sicer pa je večina aktivnosti posvečena piarovstvu, torej marketinški promociji prek medijev in omrežij. Zelo podobno izgleda tudi na lokalni ravni (npr. novinarske konference, ki jih mediji niso želeli obiskati). Verjetno se pod radarjem dogajajo še kakšne aktivnosti, tukaj lahko pišemo le o tistem, kar vidimo v javnosti, a smo prepričani, da se vsaj pri generalni smeri nismo ušteli.
Iz vsega tega upravičeno sklepamo, da kampanja na referendum ne bo uspela privabiti delovnih ljudi iz periferije, ki bi sicer večinsko podprli večjo zaščito voda oz. priobalnih pasov. Delavstvo je ne bo slišalo, upokojencev niti ne bo dosegla, do kmetov verjetno kampanja goji vnaprejšnjo predstavo o konservativnosti. Apolitičnih ljudi še več apolitične teatralnosti ne bo premaknilo nikamor.
Razlog za takšno kampanjo je najbrž v principu “catch-all”, torej čim večji priljubljenosti in izpraznjenosti kampanje, ki ne bo odbila nobenega političnega prepričanja. Gre za politično tehnologijo, ki na levici in sredini dominira že desetletja.
K temu, da je kampanja zasnovana na tak način, prispevajo tudi širši politični pogoji: neorganiziranost levih oziroma naprednih organizacij izven svojih urbanih utrdb. To ni značilno le za Slovenijo, ampak gre za trend, ki je razširjen po večini zahodnih držav. Baza te levice je srednji razred, kar se kaže tako vsebinsko (liberalne identitetne politike) kot pri metodah (piarovstvo). Ta levica se vrti v svojih že prepričanih krogih, po vedno istih aktivističnih mrežah, z enakimi metodami, ki so vsakdanja praksa v nevladniških in aktivističnih krogih.
Za razmislek o alternativnih kampanjah je treba začeti s točke, ki jo je lepo opisal Fred Hampton: “To je razredni boj, jebemti!”
PS: prav zato vsi na referendum, vsak naj pripelje čim več glasov po svojih najboljših močeh!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega