Medijska hiša Večer je danes objavila, da se z naslednjim letom seli iz obstoječe stavbe na Ulici slovenske osamosvojitve 2 v prostore Galerija Gosposka, ki so v lasti mariborskega župana Saše Arsenoviča. Večer je bil v omenjeni stavbi od leta 1962, zgradili so jo zaposleni z lastnimi sredstvi. Leta 2021 sta zgradbo prodala takratna lastnika Uroš Hakl in Sašo Todorović. Za prostore je tako Večer začel plačevati najemnino, Hakl in Todorović pa sta se s prodajo nepremičnine okoristila.
Vodstvo in zdajšnji lastniki Večera so se v imenu racionalizacije stroškov odločili, da poiščejo prostore za nižjo najemnino. Nadvse priročno so bili to prostori aktualnega župana Saše Arsenoviča. Kolektiv Večera temu načelno nasprotuje, saj to pomeni, da bi bila “selitev v prostore nosilca politične moči nepopravljiv udarec za uredniško neodvisnost in kredibilnost.” Temu ni za oporekati, dejstvo, da bodo Večerovi novinarji odslej delali v prostorih mariborskega župana, bo zatrlo vsakršen poskus resne kritike župana, ki je sicer že zdaj primanjkuje. Direktor Večera Miha Klančar je na ta očitek v izjavi za Večer zatrdil: “Kdo je lastnik prostorov, ki jih najema podjetje, na uredništvo nima prav nobenega vpliva, saj je slednje pri svojem delu popolnoma avtonomno in neodvisno, kar je bila in ostaja zaveza vodstva in kar smo in bomo vsak dan dokazovali z vsebino našega časnika.” Ob tem se sprašujemo, če bo direktor enakega mnenja, ko se bo najemnina ob kritičnih člankih višala? Kako lahko Miha Klančar z gotovostjo trdi, da ta poteza ne bo vplivala na samocenzuro novinarjev?
Krčenje števila zaposlenih, ki so bila izvedena v imenu optimizacije stroškov, že opazno vplivajo na vsebino člankov na Večeru. Prostora za družbeno pomembne teme ni, ker ni novinarjev, ki bi te teme pokrivali. Medijskim delavcem, ki na Večeru ostajajo, pa nad glavo ves čas visi grožnja novih odpuščanj. To hote ali nehote vpliva na njihovo delo in na pogum, da bi se postavili po robu lastnikom in vodstvu. Dobro vedo, da so lahko v imenu poslovnih razlogov oni naslednji, ki bodo morali pospraviti svojo mizo.
“Samo da nisem jaz!” je misel, ki jo ima prav vsak novinar v mediju, kjer prihaja do krčenj števila zaposlenih. Štajerski in koroški novinarji se zavedajo, da je Večer edini časnik na tem območju in se bodo v primeru izgube novinarske službe morali soočiti ali s prekvalifikacijo ali pa selitvijo v Ljubljano, kjer pa delovnih mest prav tako močno primanjkuje. A kakšen smisel je delati za medij, če vodilo poročanja strah? Ima tak medij sploh še kak smisel, če ne more opravljati svoje osnovne naloge?
Stanje v slovenskih medijih je trenutno katastrofalno in lahko se strinjamo s pogosto slišano trditvijo, da so medije uničili lastniki. Nikakor pa se ne moremo strinjati z liberalno mislijo, da je “problem je v neobstoju strateških lastnikov”. Ta je v svoji osnovi precej podobna stalnim razočaranjem na volilnem parketu, ko vsakič znova čakamo razsvetljenega odrešitelja v istem sistemu. Odrešenika ni, ne obstaja in ne bo nikoli obstajal.
Dobro jutro, dragi kolegi. Živimo v kapitalističnem sistemu, mediji so podjetja z identičnim interesom kot ostale firme in tako se tudi obnašajo. Njihov cilj je in bo čim večji dobiček in vpliv. Kako zelo iluzorno je razmišljanje, da bodo medije prevzeli ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati vsem svojim koristim, osnovnemu razlogu, zakaj so medij sploh kupili. “Nihče ne da nam odrešenja, ne carji, kralji in ne bog; osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok,” pravi Internacionala. Dokler ne bo prišlo do samoupravljanja medijev, bodo medijski delavci stalno tožili o pomanjkanju avtonomije, svobode v medijih, rasti obsega dela, slabšanju kvalitete prispevkov. Je to lahek proces? Daleč od tega. Je zato, ker je zahteven tudi nemogoč? Zadruge pri nas že poznamo. Profesionalno novinarstvo bo osvobojeno spon kapitala šele, ko bo kapitalizem odpravljen.
Dokler medijski delavci ne bodo sposobni videti onkraj okvirjev kapitalizma, se bodo njihovi pogoji vsak dan slabšali. Selitev Večera k županu ne bo zadnja od potez, ki bodo v imenu optimizacije stroškov še naprej uničevale osrednji štajerski časnik. Če ne bo prišlo do resnega delavskega upora, bo samo vprašanje časa, kdaj bodo izgubili še tisto malo, kar je ostalo od Večera.
**fotografija prikazuje stavbo Večera leta 1962
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega