Letošnja Nobelova nagrada za mir je na presenečenje vseh (vključno z Donaldom Trumpom, ki jo je pričakoval) šla v roke venezuelski opozicijski voditeljici Mariji Corini Machado. Najbrž niste edini, ki ste morali pobrskati po spominu, za koga pravzaprav gre, ter se z začudenjem vprašali: kako je v času največje morije nad Palestinci to sploh mogoče? Izbiro nagrajenke bi si lahko razlagali kot odvračanje pozornosti od genocida v Palestini, toda če se ozremo v zgodovino, lahko vidimo, da Nobelova nagrada za mir ni v resnici nikoli zaživela tako, kot si jo je predstavljal Alfred Nobel.
Leta 1895 v svoji oporoki določil ustanovitev nagrade za tiste, ki so »največ ali najbolje prispevali k bratstvu med narodi, odpravi ali zmanjšanju stalnih vojsk ter organizaciji mirovnih konferenc«. Takrat si verjetno ni predstavljal, da bo več kot stoletje pozneje njegova “nagrada za mir” postala orodje imperialistične politike in legitimizacije vojnih zločincev.
Nobelova nagrada za mir, ki jo podeljuje norveški odbor od leta 1901, je bila sprva zamišljena kot poklon mirovnim pobudam. Toda že zgodaj se je pokazalo, da se koncept miru razume predvsem v okviru interesov velikih sil. Med predlaganimi kandidati so bili skozi zgodovino številni revolucionarji, aktivisti in voditelji protikolonialnih gibanj, ki nagrade nikoli niso prejeli, medtem ko so jo redno prejemali predvsem tisti, ki so delovali proti miru, ali pa o miru govorili, v praksi pa služili imperialnim silam.
Med najbolj razvpitimi primeri je Henry Kissinger, arhitekt ameriške vojne v Vietnamu in zločinskega bombardiranja Kambodže. Leta 1973 je prejel Nobelovo nagrado za mir – ironično, prav v času, ko je bil soodgovoren za smrt na sto tisoče civilistov. Podobno so bili nagrajeni izraelski premierji Menachem Begin, Yitzhak Rabin in Shimon Peres, predstavniki apartheidskega in naselitveno-kolonialnega režima, ki temelji na etničnem čiščenju in okupaciji Palestine. Da je nagrada dosledna v svoji dvoličnosti, dokazuje tudi podelitev južnoafriškemu premierju Fredericku Willemu de Klerku, zadnjemu simbolu apartheida.
Danes, ko v Gazi poteka genocid nad palestinskim ljudstvom, ki ga izvajajo izraelske sile z neposredno podporo ZDA in evropskih držav, je podelitev letošnje Nobelove nagrade za mir Maríji Corini Machado le nadaljevanje te pokvarjene tradicije. Machado je goreča podpornica ameriškega imperializma, ki poziva k sankcijam in intervencijam proti lastnemu narodu, ter spodbuja razredni prezir in sovraštvo do najrevnejših.
Palestinski zdravniki, novinarji in prostovoljci, ki se vsak dan žrtvujejo za preživetje in v praksi gradijo solidarnost ter tvegajo življenje, s svojimi dejanji zagovarjajo resničen mir. Nagrado pa prejme političarka, ki širi imperialistični diskurz in demonizira socialistične politike v Latinski Ameriki.
Zgodovina Nobelove nagrade za mir je zgodovina izkrivljanja pojma miru. Mir se v rokah imperialistov razume kot tišina po bombardiranju, kot »stabilnost« po državnem udaru in kot »demokracija« po gospodarskih sankcijah. Nagrada, ki je bila nekoč zamišljena kot simbol mirovniške politike, je postala zgolj okras kapitalizma in njegove imperialistične ideologije.
V svetu, kjer so resnični borci za mir – od palestinskih zdravnikov, novinark in novinarjev, humanitarnih delavk in delavcev ter drugih bork in borcev za svobodo – demonizirani, lahko podelitev Nobelove nagrade razumemo samo še kot nagrado za mir pod pokroviteljstvom kapitala. Dokler bodo o miru odločali tisti, ki živijo od vojne, bo Nobelova nagrada za mir ostala to, kar je že dolgo: nagrada za najbolj uspešno vzdrževanje imperialističnega reda.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega