V torek smo se v Vidmu udeležili protesta pred tekmo evropskih kvalifikacij za prihodnje svetovno prvenstvo v nogometu med Italijo in Izraelom. Gre za tekmo do katere sploh ne bi smelo priti – zavržno je, da je Izraelu kljub genocidu še vedno dovoljeno nastopanje na mednarodnih tekmovanjih.
V Videm smo dospeli z zamudo. Sprva nismo dobili občutka, kot da se ima v mestu za zgoditi nekaj velikega. Ulovili smo rep protesta in se postopoma pomaknili v njegovo osrčje. Ko se po daljšem času nikakor nismo uspeli prebiti na čelo sprevoda, je postalo jasno, da nas je res veliko – po ocenah okrog 15.000, torej bistveno več kot gledalcev na samem stadionu.
Predvsem je bilo spodbudno videti pestrost udeležencev protesta: na njem seveda ni manjkalo raznoraznih sindikatov in drugih političnih kolektivov, še pomembneje pa je, da je protest pritegnil tudi širšo populacijo. Tako smo med drugim zasledili skupine zdravnikov in šolnikov za Gazo, generacijski razpon udeležencev je bil od srednješolcev pa vse do upokojencev.
Velik blok protesta so predstavljali kolektivi sport popolare – športa za ljudi, ne za dobičke (https://tinyurl.com/mudsu3b6) – ki so v Videm prišli z različnih koncev države. Energija na protestu je bila temu primerno kot na tekmi – od navijaških napevov, prižiganja bakel, bobnarskih skupin in kamionov s protestno glasbo. Med pomikanjem skozi mesto so odmevala gesla in razni napevi: “Izrael moraš oditi”, “Kdor ima rad fuzbal, sovraži sionizem”, “Če se nič ne spremeni, bo Intifada tudi tu”.
Sčasoma smo prispeli na glavni trg, množica se je razkropila na vse konce – del je prisluhnil govorom, del je razprostrl ogromen seznam s strani Izraela ubitih otrok, del pa se je začel pomikati proti stadionu na robu mesta. A še preden bi lahko zapustili trg, bi bilo potrebno prebiti policijsko blokado.
Vse več protestnikov se je zbiralo pred blokado in zahtevalo, da se jih spusti proti stadionu. Policija je odgovorila z nasiljem: ker z vodnim topom sprva niso uspeli premakniti ljudi, so uporabili solzivec. Protestniki so “dimne bombe” zmetali nazaj med policaje, ki so stopnjevali pritisk in po slabi uri vendarle uspeli protestnike zriniti s trga. Za konec je nekdo izmed protestnikov prižgal ognjemet, ki ga je pospremilo navdušeno ploskanje in vzklikanje.
Mesto, po katerem smo se vračali proti avtu, je delovalo distopično: zadimljeno, polno policijskih blokad in patrulij, ki so aretirale posamezne ljudi. Vse to, da se zaščiti genocidni Izrael.
Ob prihodu domov smo ošvrknili rezultat tekme. Italija je Izrael premagala s 3:0 in mu tako onemogočila, da se uvrsti na svetovno prvenstvo. Če ne drugače, je bilo pravici zadoščeno na igrišču. Ljudje pa smo pokazali, da smo na pravi strani zgodovine.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega