TEGA SE NE DA IZBRISATI

26. 2. 1992 je Demosova vlada samovoljno, protizakonito in na skrivaj iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi. S tem je izvedla administrativni zločin, ki velja kot največja sramota v slovenski zgodovini. Večina izbrisanih je bila pripradnikov drugih narodnosti nekdanje Jugoslavije, nekaj pa je bilo tudi etničnih Slovencev. Zločin je uničil življenja izbrisanih in njihovih družin. Onemogočil jim je dostop do javnih storitev, kot je zdravstvena oskrba, socialni transferji, izgubili so službe, dom… Močno jih zaznamuje še danes, 33 let po tej katastrofi.

O kruti usodi izbrisanih so včeraj v Mariboru spregovorili na predstavitvi knjige Andraža Rožmana Tega se ne da izbrisati. Dogodek so organizirale Pekarna Magdalenske mreže, Amnesty international in Mariborska knjižnica. Rožmana sta spremljala izbrisana aktivista Irfan Beširević in Slavica Đuričić. 

Rožman k pisanju pristopa raziskovalno. “S pisanjem skušam soustvarjat kontekste, okolja, ki ne bi bila sovražna in nacionalistična. Če že pišem, je to moja dolžnost. V sodobni literaturi je preživeto, da je avtor na piedestalu in da se mu utrnejo genialne ideje iz zraka. Kot avtor skušam biti politično delujoč človek, vpet v okolje, v politično skupnost in iz tega izhajajo moje ideje.” Tako je bilo pri obeh njegovih že izdanih knjigah. V prvi je popisal življenje palestinsko-sirskega begunca, v drugi pa se je dotaknil problematike duševnih stisk.

Kot je poudaril, v svojih romanih ne daje glasu zatiranim, saj imajo ti svoj glas. Trudi se, da bi odprl prostor ljudem, ki niso slišani. “Seveda ni mogoče brez mojega filtra. Ampak vseeno skušam, da so ljudje čim bolj vključeni in da so to njihove zgodbe. Ko jih napišem, jim jih pokažem in jih vprašam za dovoljenje.” 

Podobno je pristopil tudi k pisanju o izbrisanih. Tri leta je intervjuval izbrisane in njihove potomce, njihove usode pa je popisal v romanu. Tokrat se je odločil, da ne bo sledil zgolj eni zgodbi, saj so bili izbrisani oškodovani prav zaradi individualizacije. Skoraj desetletje mnogi namreč niso niti vedeli, da v tem boju niso edini. 

Ena od izbrisanih, Slavica Đuričić, katere zgodobo lahko najdemo tudi v romanu, je spregovorila tudi na predstavitvi. Povedala je, da je v Sloveniji začela delati že kot zelo  mlada in je pričakovala, da bo delala do upokojitve. “Nisem si mislila, da bom dobesedno čez noč ostala brez vsega. Pred izbrisom smo delali skupaj s slovenskim narodom, nisem čutila nestrpnosti ali nekih večjih razlik. Potem pa naenkrat nisem več obstajala. Pojma nisem imela, da nas je bilo toliko, ki smo doživljali isto.”

V času izbrisa je bila v Bosni, ko se je vrnila v Slovenijo pa je izvedela, da nima več službe in ničesar. Vrnila se je v Bosno, kjer je imela status begunke iz Slovenije. Tudi tam zanjo ni bilo prostora, pahnjena je bila v hudo revščino, ni imela dostopa do brezplačnega zdravstva. Šele pozneje je spoznala aktiviste za izbrisane v Sloveniji. Đuričić še danes trpi za depresijo: “To je trajna travma, ki se je ne da kar tako izbrisati. Zato je naslov knjige še kako na mestu.”

Irfan Beširević, sicer predsednik Civilne iniciative izbrisanih, je poudaril, da se je vedno šlo zgolj za vprašanje stalnega prebivališča, ne državljanstva, kot so zavajali odgovorni. To se od državljanstva razlikuje zgolj v pravici do glasovanja na parlamentarnih volitvah. Zdaj aktivisti zahtevajo sprejetje zakona glede ureditve statusa izbrisanih. Prizadevajo si tudi, da se v učbenike zgodovine vključi izbris. “To je del slovenske zgodovine, sramota je, da se otroci o tem ne učijo,” je dejal. 

Beširević je pojasnil, da je izbris na njem pustil ogromne posledice. Od hudih zdravstvenih težav, ki ga spremjajo še danes, do travme, ki se je ne da zares ozdraviti. Med drugim se je ločil in 15 let ni videl svojega otroka. “Izbris je bil zame isto hud, kot če bi me poslali dol v vojno in me tam ubili.” Krivdo za to nosijo politiki, ki niso prevzeli odgovornosti in še danes ne ukrepajo. “Dobro so vedeli, kaj so glasovali, ko so odločali o našem izbrisu. Opozorjeni so bili na posledice in da gre za protizakonito delovanje.” 

Poudaril je, da je v njihovem boju izredno pomembno to, da so se povezovali z drugimi zatiranimi. Na protestih za izbrisane je bilo izbrisanih manj kot podpornikov. Mnogi so se namreč bali izpostavljanja in se še danes bojijo. Zato je povezovanje v takšnih situacijah izredno dragoceno in nujno. 

Razumeli so, da ne bodo uspešni, če se bodo borili zgolj zase. Zato so se priključili in podprli delavce, LGBT+ osebe in Rome. “Niso nič drugačni od nas, so ljudje, tako kot mi, “ je dejal. Pomemben faktor pri organiziranju in povezovanju je bila tudi zasedba nekdanje tovarne Rog. Ta jim je ponudila zatočišče in možnost, da se lahko sestajajo. 

Izbrisani dobivajo bitko po bitko. “Vojna še ni dobljena, ampak upam, da bo kmalu, “ je sklenil Beširević. Danes govorimo bolj o moralnih in načelnih zmagah. Tega, kar so doživeli, se ne da izbrisati.