V začetku maja sta Srbijo pretresla dva morilska pohoda. Prvega je izvedel učenec osnovne šole Vladislav Ribnikar v centru Beograda, ki je s streli pokončal osem sošolk in sošolcev, šolskega varnostnika ter ranil številne druge. Dan zatem je v vasi v okolici Mladenovca mladostnik streljal na skupino zbranih na otroškem igrišču, kasneje pa nadaljeval svoje pobijanje v okoliških krajih. Umrlo je osem ljudi, večje število jih je bilo ranjenih.
Tragični dogodki so spodbudili reakcijo ljudi. Pričeli so se zbirati na protestnih shodih, ki so dobili ime “Srbija proti nasilju”. Prvi je potekal zgolj nekaj dni po zgoraj opisanih dogodkih, 8. maja, v soboto pa se napoveduje že sedmi protest po vrsti. Število udeleženk in udeležencev lahko na vsakem izmed njih merimo v deset tisočih, na največjem do sedaj, ki se je odvil 19. maja, je korakalo več kot 60 tisoč ljudi.
Protestnice in protestniki oziroma organizatorji shodov imajo zahteve, ki jih lahko razdelimo v dva sklopa. 1.) Medijski. Zahtevajo odvzem nacionalne frekvence za oddajanje televizijskih programov PinkTV in HappyTV (nacionalna frekvenca je v Srbiji javna dobrina, njihovo število pa je omejeno na pet), ki v svojih programih promovirajo nasilje in agresijo. Prav tako zahtevajo zamenjavo vseh članov sveta za Regulacijo elektronskih medijev, organa, ki se ukvarja z nadzorom medijev in njihovih vsebin; 2.) Politični. Zahtevajo odhod nekaterih ministrov in državnih funkcionarjev ter sklic seje Narodne skupščine, ki bi se ukvarjala s problematiko nasilja v družbi. Slednje je edina od zahtev, ki je bila do sedaj izpolnjena v celoti.
Ugotovimo lahko, da so protestne zahteve omejene na zgolj nekatere vidne simptome nasilja v (srbski) družbi, ne dotikajo pa se temeljnih vzrokov zanj. Ti ležijo v osiromašenju ljudi, okolja in celotne družbe, ki poteka pod taktirko tujih investitorjev, domačih kompradorskih elit in kapitalistične države (o tem smo v preteklosti že obširno poročali – https://bit.ly/3NxByFo; https://bit.ly/3Jez5gi). Prav tako jih lahko najdemo v splošnem trendu individualizacije družbenega življenja, ki ga je pri odraščajočih generacijah še pospešil vpliv družbene izolacije zaradi posledic epidemije Covida-19. Skrivajo pa se tudi v široki dostopnosti orožja in čaščenju nasilnih praks, ki smo jim priča v naših vsakdanjikih.
Zakaj se niti del opozicije, ki tehnično in zakonsko organizira proteste “Srbija proti nasilju”, niti Vučićeva oblast ne ukvarja z zgoraj zapisanimi strukturnimi problemi (srbske) družbe? Slednji je namesto tega vse napore vložil v izdatno kampanjo proti navedenim protestom, ki je svoj vrhunec doživela s kontra-mitingom, naslovljenim “Srbija upanja”, konec minulega meseca. Prvi pa tako kot Vučić in vladajoča Srbska napredna stranka (SNS), nimajo nikakršnega namena preizpraševati temeljev kapitalističnega reda in liberalne predstavniške demokracije, ki sta se na teh prostorih ponovno vzpostavila po razpadu Jugoslavije in zatonu socializma. Ukvarjanje z zgornjimi problemi, pa bi pomenilo ravno to – obrat od družbe preplavljanje z nasiljem, izkoriščanjem in drugimi škodljivimi družbenimi praksami.
Prisotnost ljudi na ulicah Beograda, v prihodnjih dneh se napovedujejo tudi shodi in blokade v drugih mestih po Srbiji, je gotovo pozitiven znak. Gre za kolektivni odziv na družbeno tragedijo. Mnogim ljudem, ki korakajo po ulicah in trgih, ne gre očitati dobrih namenov, vendar pa je potrebno opozoriti, da bodo brez politizacije v smeri temeljnih družbenih sprememb, odigrali zgolj vlogo statistov pri morebitnimi zamenjavi enih oblastnih struktur z drugimi. Brez družbe, ki bo temeljila na potrebah ljudi in ki bo odločno presekala s starimi družbenimi praksami in vzorci, pa žal ni mogoče računati, da se tragedije iz uvoda ne bodo ponavljale na redni bazi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega