Evropski kmetje blokirajo ceste prestolnic s traktorji, odlagajo gnoj pred stavbami državnih institucij, »gnojijo« ceste, pločnike, policijske postaje, v mesta gonijo živali, zažigajo bale sena… Sodobne kmečke punte je tako rekoč nemogoče spregledati. Po »evropskem vzoru« se puntajo tudi slovenski kmetje. Borijo se proti birokraciji EU, za omejitev ali ukinitev tako ali tako že minimalnih okoljskih ukrepov, ki so del evropskega zelenega dogovora, za zmanjšanje davkov, za »več svobode« pri kmetovanju.
Zakaj kmečki upori po Evropi ne predstavljajo napredne sile, ki bi lahko rešila krizo v kmetijstvu
Kmetje se obnašajo kot biznismeni, ki jim je v ospredju njihov ekonomski interes. Želijo več svobode (beri manj birokracije, preverjanja standardov, okoljskih regulacij), medtem ko je njihov položaj ravno posledica deregulacije kmetijskih trgov v korist velikih kmetijskih podjetij. Trenutni položaj je posledica sporazumov o prosti trgovini, ki so kmete po svetu postavili v medsebojno konkurenco in jih vzpodbujali k proizvodnji pridelkov po najnižji možni ceni. Trenutne okoljske omejitve kmetom predstavljajo še eno izmed ovir za proizvajanje po nizkih cenah.
Ravno nasprotovanje okoljskih regulacijam (ki že tako ali tako ne dosegajo zastavljenih ciljev) je ena izmed osrednjih zahtev. Evropska unija je kmete razjarila z okoljskimi ukrepi, ki bi pospešili zeleni prehod in vsaj delno zaustavili ali ublažili okoljsko krizo. Intenzivno kmetijstvo izčrpava okolje, s širjenjem zemljišč krči ekosisteme in uničuje biodiverziteto. Težava je v tem, da okoljske ukrepe postavljajo institucije kapitala, ki so po drugi strani soodgovorne za to, da je tudi evropsko kmetijstvo šlo v smeri kmetijskih multikorporacij in z ukrepi pogosto ne ciljajo v pravo tarčo.
Za primer vzemimo Nemčijo, drugo največjo kmetijsko državo v EU Pred petdesetimi leti je v Nemčiji bilo več kot 900.000 kmetij, danes jih je le še 250.000. Zaradi konkurence na tisoče kmetij vsako leto preneha s proizvodnjo. Da bi kmetije ostale uspešne, se morajo konstantno širiti z najemanjem novih zemljišč, katerih najemnine rastejo v nebo, vlaganjem v novo mehanizacijo in specializacijo proizvodnje.
Tudi znotraj kmetijskega sektorja se vse bolj kaže konflikt med delom in kapitalom. Hierarhija in premoženjske razlike med kmeti se poglabljajo predvsem na račun akumulacije zemlje. Zemlja je koncentrirana v rokah največjih kmetij. V Nemčiji je 38000 kmetij s površino nad 100 hektarjev, ki skupaj obdelujejo 62% kmetijskih zemljišč. Gre za kmetijska podjetja, ki ustvarjajo velike dobičke in slabo plačujejo svoje zaposlene. Na drugi strani 86% vseh kmetijskih gospodarstev obdeluje manj kot 100 hektarjev zemljišč. Velike kmetijske korporacije uvažajo poceni delovno silo iz tujine (sezonski delavci iz držav evropske periferije Romunije, Turčije, Srbije, Hrvaške, delno tudi iz Slovenije) in si tudi s tem nižajo cene pridelkov.
Na ulicah tako vidimo kmete, ki ščitijo interese kmetijskih korporacij. Ob boku z njimi se v traktorjih vozijo tudi manjši kmetje, ki nosijo transparente s frazami o samooskrbi in zdravi hrani. Ti »mali kmetje«, prav tako politično konservativni, želijo zavarovati svetost zasebne lastnine podedovanih parcel družinskih kmetij pred pritiski kapitala. Dejstvo je, da kmečke punte po evropskih mestih vodijo predstavniki kmetijskih korporacij, ki proteste predstavljajo kot boj vseh kmetov, pa čeprav tudi med njimi obstaja konflikt interesov. Evropski kmetijski lobi Copa Cogeca je v kontekstu igranja na čustva lastnikov družinskih kmetij v odprtem pismu Ursuli von der Leyen zapisal, da je »preživetje evropskega družinskega kmetovanja, kot ga poznamo danes, ogroženo«.
Ni presenečenje, da so kmetijski protesti politično blizu evropski desnici, ki jih pred prihajajočimi volitvami že spretno izkorišča. Desna politika poudarja nepravičnost zelenega prehoda za velike korporacije in kapital ter uporablja proteste kmetov kot dokazno gradivo. EU je že klonila pod pritiski. Von der Leyen je od držav članic zahtevala, da za eno leto odložijo regulacije za spodbujanje biotske raznovrstnosti in varovanje zdravja tal. Francija je kot največja kmetijska proizvajalka v Evropi že opustila povišanje davka na dizelsko gorivo in pričela z odlaganjem okoljskih ukrepov.
Liberalci v ospredje postavljajo povezovanje kmečkih protestov s skrajno desnimi gibanji, saj smo na nedavnih kmečkih protestih v Nemčiji in na Poljskem bili priča nasilniškim izgredom skrajnih desničarskih skupin. Hkrati pa liberalna politika nima nobenega problema z lastništvom kmetijskih zemljišč, korporativizmu in kmetijskem biznisu, ki uničuje okolje in izkorišča ljudi.
Kmečki protesti že predstavljajo simptome bolezni intenzivnega industrijskega kmetijstva, ki se bo v prihodnosti zaradi vse bolj ekstremnih vremenskih pogojev soočalo s ključnim problemom pridelave hrane. Tudi če bi kmetijske korporacije sprejele okoljske regulacije v okviru Evropskega zelenega dogovora, bi to predstavljalo zgolj zaviranje okoljskega zloma. Dokler bo v kmetijstvu obstajal kapitalistični način produkcije in bodo pridelavo hrane obvladovala velika kmetijska podjetja, planeta ne bo mogoče rešiti zgolj z »regulacijami«.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega