Po novici o ilegalni vojaški invaziji Združenih držav Amerike na Venezuelo ter ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene se je v četrtek, 8. januarja 2026, pred ameriško ambasado v Ljubljani odvil protestni shod v podporo Venezueli, ki ga je organizirala študentska organizacija Iskra. Protestniki so ostro obsodili ameriški imperializem, politiko neukrepanja in mlačnega obsojanja iz strani evropskih birokratov ter agresivni Nato pakt.
Napad na Venezuelo ni osamljen incident, temveč nadaljevanje dolgoletne politike nasilnega vmešavanja ZDA v države globalnega jugu. Organizatorji protesta so izpostavili, da gre za »učbeniški primer ameriškega imperialističnega delovanja«, kjer se bombardiranje civilistov in rušenje držav opravičuje z retoriko človekovih pravic in demokracije.
Trditev, da je napad na Venezuelo povezan z domnevno avtoritarnostjo venezuelskih oblasti je napačen. Pravi razlog za agresijo sta dva dejavnika: želja po venezuelski nafti in nasprotovanje projektu izgradnje socializma. Ameriški kapital ne želi razvoja Venezuele, temveč nadzor nad njenimi naravnimi bogastvi in poceni delovno silo:
»Maske so padle, Ameriški imperializem je z napadom na Venezuelo razkrinkal samega sebe! Prej so svoje krvave posege zagovarjali z zgodbicami o človekovih pravicah in demokraciji, danes pa brez sramu povedo, da so ameriška naftna podjetja že na poti v Venezuelo, da privatizirajo oziroma ukradejo njena naravna bogastva in podjarmijo njen delavski razred, ki bo služil zgolj kot poceni delovna sila. Za nenasitni ameriški imperializem pa ne bo dovolj le Venezuela. Iz bele hiše že prihajajo načrti za Kubo, Iran, Kolumbijo,Dansko… Za vsakega, ki se jim gospodarsko in politično ne podredi!«
V govoru je bila izpostavljena tudi vloga sankcij, ki so Venezuelo potisnile v globoko gospodarsko krizo. Te po mnenju govorcev niso izraz skrbi za človekove pravice, temveč orodje ekonomskega vojskovanja: »Amerika je s svojimi zaveznicami Venezuelo popolnoma trgovinsko izolirala ter proti njej uvedla drastične sankcije, čemur lahko pripišemo današnje ekonomsko stanje v državi.«
Protest je napad na Venezuelo umestil v širši kontekst imperialističnih vojn – od Latinske Amerike do Bližnjega vzhoda. Gre za ponavljajoč se vzorec nasilja: »Kamor ameriška hegemonija ne poseže z ekonomskimi sredstvi, to stori s tanki, raketami in bombami.« Pri tem so protestniki izpostavili tudi vlogo ZDA in njihovih zaveznic v genocidu nad palestinskim ljudstvom v Gazi ter poskuse destabilizacije Irana.
Posebna kritika je bila namenjena Evropski uniji in slovenski zunanji politiki. Evropski voditelji se pogosto radi predstavljajo kot moralno naprednejši od ZDA, vendar v praksi sledijo isti imperialistični logiki – povečevanju vojaških proračunov, podpori sankcijam in podrejanju interesom Washingtona:
»Države, kot so Slovenija, nimajo dejanske zunanjepolitične avtonomije: kot članice zveze NATO smo v ključnih varnostnih in geopolitičnih vprašanjih podrejene interesom ZDA, ne glede na to, katera administracija je na oblasti. Istočasno se v okviru Evropske unije rutinsko pridružujejo sankcijskim politikam, ki so Venezueli sistematično onemogočale suvereni razvoj, uničevale njeno gospodarstvo in neposredno prispevale k humanitarni katastrofi, katere posledice danes cinično predstavljajo kot notranji neuspeh države same. Evropski voditelji govorijo o miru, hkrati pa brez sramu povečujejo vojaške proračune in polnijo žepe orožarski industriji. To ni politika miru – to je politika vojne. Pod pretvezo »varnosti« potiskajo Evropo v oboroževanje, eskalacijo in normalizacijo konflikta kot stalnega stanja.«
Shod se ni ustavil pri obsodbi, temveč je pozval k organiziranemu političnemu boju. »En protest ni dovolj. Spremembe ne pridejo iz moralnih apelov, ampak iz organiziranega pritiska«. Temu je sledil poziv k povezovanju v sindikatih, kolektivih in lokalnih okoljih. Internacionalizem je bil predstavljen kot nujen odgovor na globalni sistem kapitalističnega izkoriščanja in imperialističnih vojn.
Na koncu so protestniki pozvali k protiimperialistični organizaciji delovnih ljudi in izrazili svoje zahteve: takojšnje sankcije proti ZDA, izstop Slovenije iz zveze Nato ter izstop iz Evropske unije. Shod se je zaključil v duhu solidarnosti z venezuelskim ljudstvom in s sporočilom, da boj proti imperializmu ni stvar simbolnih gest, temveč dolgotrajne, organizirane politične borbe.
Foto: Peter Žiberna
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega