Ob rednih razgalitvah kapitalističnih ekscesov ne smemo pozabiti na idejo kapitalizma kot jo zagovarjajo njegovi omikani ideologi. Predstavniki kapitala so včeraj na okrogli mizi Bančne konference zoper relativno boljša izhodišča delavcev ob (lokalni) visoki zaposlenosti pozivali k davčni razbremenitvi, pozivali k iskanju cenejše (slabše zavarovane in torej lažje izkoriščane) delovne sile v tujini ter sanjali o robotih.
Visoko stopnjo zaposlenosti kapitalisti vidijo kot problem, saj je določena stopnja brezposelnosti za kapital nujna. Večja kot je konkurenca na trgu delovne sile (tj. med delavci), boljša izhodišča ima kapitalist pri najemanju dela in pri uveljavljanju svojih interesov na delovnih mestih. Ko ima kapitalist zagotovljeno armado brezposelnih delavcev, lahko ceneje zaposluje (tj. niža plače) hkrati pa to pomeni, da lahko neobremenjeno odpušča in izvaja večji pritisk nad zaposlenimi delavci, saj obstaja grožnja, da je »nekdo pripravljen delati za manjši denar«. Brezposelnost kot mehanizem politične in ekonomske prevlade kapitala smo že obravnavali ob priložnosti podobnih izjav s strani GZSja (glej https://bit.ly/3tGgMc0).
Iz teh vidikov visoka stopnja zaposlenosti pomeni boljša ekonomska (lahko tudi politična) pogajalska izhodišča za delavce. Od pridigarjev o tržnih signalih in od detektivov ponudbe in povpraševanja bi pričakovali, da bi konkurenčnost svojih delovnih mest izboljšali s ponujanjem boljše plače ali boljših delovnih pogojev. Toda protislovja svoje dejavnosti raje prevalijo na celotno družbo.
Zanimivo iskrene in brezsramne so izjave predsednika GZS g. Šimonke, ki stanje na trgu delovne sile problematizira z besedami, da »[domačega slovenskega delavca] ne moreš več prisilit, da bo v tretjo, kaj šele v četrto, izmeno šel«. Zgodovinsko je rešitev bila v iskanju ali uvažanju slabše organizirane in cenejše delovne sile, na primer z Balkana. Toda za kapital so že razmere v širši regiji nesprejemljive. Gospod nam s stisnjenimi zobmi nalaga, da bo za komunalo in gradbeništvo potrebno uvoziti tudi Filipince. Ne moremo se odločiti kateri dejavniki so za gospoda odločilnejši za prihodnost lokalnega trga delovne sile: da na žalost niti Balkan ni več rupa kot je bila, ali da hvalabogu se bomo še lahko zanesli na bedo Jugovzhodne Azije (glej g. Šimonka od 11.45 do 16.22 na https://bit.ly/3b9sPIH).
Dolgoročno seveda vsak kapitalist stavi na tehnologijo, na uvajanje strojev. Obnovljen tehnoutopizem v luči povečanega pritiska na profitne mere, tudi v luči znanstvenofantastičnih »prebojev« t.i. tehnoloških gigantov in nenazadnje tudi v luči izziva zelenega prehoda bi bilo potrebno natančneje obdelati. A če ga na kratko naslovimo kot se pojavlja v konkretnem primerčku lokalnega kapitalizma: Avtomatizacija ne odpravlja kapitalove odvisnosti od izkoriščanja dela. Tudi znotraj avtomatiziranih obratov je povečanje obsega produkcije še vedno odvisno od ustreznega povečanja zaposlene delovne sile. Sploh pa tudi vsi izdelki potrebni za avtomatizacijo ne padejo z neba, ampak jih izdela zaposlena delovna sila. Avtomatizacija problem »rešuje« zgolj v smislu, da ga zastavi na novo: v tem primeru v drugih sektorjih, v drugih državah.
Prizori z včerajšnje Bančne konference brez drame in patetike, ki spremljata nedavno razkrite ekscese kapitalizma, opozarjajo, da nikoli ni šlo za prekoračitev kapitalistične normale. Izsiljevanje bede je sistemska težnja vsakdanjega kapitalizma, gre za business as usual – sicer si ugledni predstavniki kapitala ne bi upali odkrito izjavljati takšnih resnic. In česar tudi nikoli ne pozabijo: vsi te pozivi kapitalistov se zanašajo ravno na državo. Ta mora sprostiti mehanizme za večanje konkurence na trgu delovne sile, ta mora subvencionirati avtomatizacijo in uvajanje tehnologij nadzora na delovna mesta. In ta jim, od vlade do vlade, v različnih slogih, stalno prikimava (glej na isti okrogli mizi g. državnega sekretarja). Opozarjanje na skladnost GZSjeve ideje o razvoju s temi od trenutnih prvakov parlamenta je zaradi vznesenosti civilne družbe zaenkrat še občutljiva tema (čeprav kandidati tega nikoli niso skrivali! https://bit.ly/3xW1McF).
Predstavniki kapitala rabo tehnologije in odnose na delovnih mestih popolnoma trezno razumejo kot vpete v razredne konflikte – morda je čas, da tudi napredne organizacije opustimo retoriko o kulturnem in strokovnem posredovanju med »interesnimi skupinami«. Pritiski s strani civilne družbe dobro izpostavljajo ekscese, znotraj normalnosti pa nas zaenkrat organizacije kapitala prehitevajo! Toda tudi po volitvah se da organizirati tam kjer jih boli, sicer nas čaka to, kar odkrito zagovarjajo na okrogli mizi: nižje plače, daljša delovna doba, slabši delavski standardi – skratka nemoten razvoj družbe po podobi kapitala.
Da upor ni nič nemogočega, nam kažejo aktivnosti na področju trgovine (https://bit.ly/3MAG6ai), skrbstvenega sektorja (https://bit.ly/3OmW7lx), šolstva (https://bit.ly/3xmBHSN), novinarstva (https://bit.ly/3zu27Vk), kulture (https://bit.ly/3xBnHpx) in še katerega področja: bistveno vprašanje je, če se bodo uspeli povezati in povzpeti nad boj proti ekscesom in se lotiti boju proti ekscesnemu kapitalističnemu sistemu.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega