V času, ko je v ospredju medijskega poročanja pandemijo zamenjala vojna v Ukrajini, je grožnja, ki jo predstavlja okoljska kriza še vedno postavljena na stranski tir. V luči nedavno objavljenega poročila Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC) (povzetek poročila na: https://bit.ly/3DWI0zi) je več kot jasno, da potrebujemo drastično in hitro zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Kljub ponavljajočim se opozorilom o potrebi po čimprejšnji zeleni tranziciji, pa potrebnih sprememb ni in ni. Vojna v Ukrajini pa je samo še bolj razgalila odvisnost sveta in predvsem Evrope od fosilnih goriv. Kakšne so torej posledice vojne v Ukrajini za zeleni prehod?
1. Trenutni odgovor EU-ja na odvisnost od ruskega plina je povečan uvoz plina iz drugih držav. Rusija zagotavlja približno 40 % evropskih potreb po plinu, zato je, zaradi spopada v Ukraniji, EU napovedala, da želi do konca leta zmanjšati uvoz ruskega plina za dve tretjini.
V luči tega je nedavno von der Leyen z ZDA sklenila dogovor o uvozu 15 milijard kubičnih metrov utekočinjenega zemeljskega plina, pridobljenega predvsem preko frackinga, ki je po Evropi, zaradi svojega vpliva na okolje, pod strogimi omejitvami in v nekaterih državah celo prepovedan.
T.i. “plin svobode” iz ZDA bo tako še slabša alternativa ruskemu plinu – v vsakem primeru pa bo prispeval k še večji degradaciji okolja, tudi zaradi dolgega ladijskega transporta. Poleg tega je nemški finančni minister, član Zelenih, pred nekaj tedni sklenil dolgoročno pogodbo za uvoz utekočinjenega zemeljskega plina s Katarjem. [https://bit.ly/3DPvaCX]
2. Ob vsem tem bo za shranjevanje utekočinjenega zemeljskega plina potrebna tudi gradnja nove plinske infrastrukture, ki vodi v zaklenitev uporabe plina za več let (oz. desetletji) in tako pomeni manj investicij za obnovljive vire energije ter upočasnjen prehod nanje. Zeleni prehod bo tako postavljen še bolj na stranski tir in bo moral počakati na boljše čase. Časa pa ni več na pretek.
3. Ruski plin je predstavljal prehodni energent, ki bi omogočil lažji prehod iz premoga na obnovljive vire energije. Zato je odgovor na odvisnost od ruskega plina tudi prelaganje planov za opustitev uporabe premoga. Premog naj bi na Češkem, v Bolgariji, Romuniji, Italiji in Nemčiji igral še naprej pomembno vlogo v mešanici energentov, kar pomeni še dodatno oddaljitev od zelenega prehoda. [https://bit.ly/3uhiem1]
4. Zvrstili so se tudi nekateri pozivi k hitrejšemu vlaganju v obnovljive vire energije – vojna v Ukrajini naj bi predstavljala priložnost za odmik od odvisnosti od fosilnih goriv, predvsem plina. Vendar pa so bili ti pozivi v luči tega, da lahko predstavljajo obnovljivi viri varnost pred še bolj zaostrenim konfliktom z Rusijo (čeprav gre politika imperialističnih sil sama v zaostrovanje, ne v pomiritev).
To pozicijo lahko zagovarjamo, češ, da ni pomembno, zakaj se ubere pot obnovljivih virov energije, samo da se. Treba se je zavedati, da je še bolj militarizirana Evropa (in svet) korak v napačno smer, saj je vojska še vedno eden izmed najbolj okolju škodljivih sektorjev, v bližnji prihodnosti pa ne moremo pričakovati, da se bo ta sektor kaj preveč ozelenil in postal ogljično manj potraten. Če izpuste vojske ZDA za leto 2017 primerjamo z izpusti držav, bi bila le ta 47. največji proizvajalec emisij na svetu (upoštevajoč samo emisije zaradi porabe goriva). [https://bit.ly/38nGlXA]
5. Ena izmed posledic vojne je torej tudi pospešena ponovna militarizacija sveta in predvsem Evrope. Nazoren primer tega je Nemčija, kjer je vlada pod vodstvom socialdemokrata Scholza in s podporo Zelenih zajamčila 100 milijard proračuna za leto 2022 za dodatno militarizacijo [https://bit.ly/3LLlhZI]. Poleg Nemčije je od konflikta v Ukrajini naprej svoje obrambne proračune povečalo še 6 evropskih držav – Belgija, Romunija, Italija, Poljska, Norveška in Švedska [https://bit.ly/3LPltqy]. Korak v pravo smer pa nasprotno ni še več militarizacije in vlaganja v vojaški sektor, temveč preprečevanje vojn in konfliktov. Ocenjuje se, na primer, da je vojna v Iraku med letoma 2003 in 2007 povzročila 141 milijonov ton CO2 izpustov, kar je v tem času pomenilo več kot 60% izpustov vseh držav na svetu [https://bit.ly/3LNAPMp].
Rešitev torej ne more predstavljati zamenjava enega vira fosilnih goriv za drugega. Še manj pa lahko rešitev iščemo v pospešeni militarizaciji. V času, ko je potreba po zeleni tranziciji vse večja, mora država močno poseči v zasebno lastnino in v prosti trg, da tako vsaj omeji delovanje kapitalističnega sistema, temelječega na neskončni akumulaciji kapitala. A s tem se lahko rešimo le pred najhujšim. Če pa želimo rešiti okoljsko krizo, ki ima poleg podnebnih sprememb še ostale razsežnosti, ki niso nič manjše, bo treba kapitalizem odpraviti, saj za spremenjen odnos do narave potrebujemo tudi spremenjeno družbo: ekosocializem. Torej družbo, v kateri bo proizvodnja zastavljena plansko in demokratično – za potrebe ljudi in znotraj planetarnih meja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega