Stavka delavk in delavcev v zdravstvu ter skrbstvu bo. Zakaj? Pred dnevi je Ustavno sodišče zadržalo odločitev vlade, ki je omogočala dvig najvišjih zdravniških in zobozdravniških plač do 63. plačilnega razreda (5.010,67€ bruto osnovne plače). Po trenutni ureditvi, ki izhaja iz enotnega plačnega sistema za javni sektor je “plačni strop” postavljen na 57. plačilni razred (3.960,02 € bruto osnovne plače).
Na odločitev Ustavnega sodišča in na nasprotovanje takšnemu vladnemu dogovoru s predstavniki zdravnikov in zobozdravnikov s strani sindikatov javnega sektorja in sindikalnih central, so se ostro odzvali iz zdravniških cehovskih združenj. Če je nekoč veljajo, da je glavno vlogo pri tem odigral FIDES (Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije), v zadnjem obdobju vse bolj v ospredje stopajo Mladi zdravniki Slovenije.
V svojih stališčih sledijo preizkušeni cehovski logiki starejših ter bolje plačanih kolegov in kolegic iz stroke. Z zavzemanjem za parcialne interese in molkom ali celo nasprotovanjem zahtevam vseh ostalih delavk in delavcev v zdravstvu in širše, rušijo delavsko solidarnost in enotnost. Vse medicinske tehnike, strežnike, čistilce, kuharje in ostalo osebje, s katerimi vsak dan sodelujejo, so spet pustili na cedilu. To osebje opravlja velike količine nujnega dela, ki omogoča, da lahko zdravniki sploh opravljajo strokovno zdravljenje.
V besedah sicer podpirajo javno in dostopno zdravstvo, vendar v svojih politikah sledijo logiki privatizacije javnega zdravstvenega in zobozdravstvenega sistema. Procesa, ki vodi do vse večjih zaslužkov zasebnikov na račun osiromašenega in opustošenega javnega sistema. Sistema, katerega usluge potrebujejo delovni ljudje, ki se že danes soočajo z velikimi težavami pri iskanju prostega zdravnika ali zobozdravnika v javni mreži.
V zakladnico cehovske logike sodi tudi njihov odnos do študentskih delavk in delavcev, ki v času epidemije koronavirusa delajo in mnogokrat rešujejo kadrovsko stisko v zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Sarkastične čestitke ob dvigu minimalne urne postavke za študentsko delo, ki velja za eno najbolj prekarnih oblik zaposlitve – ob manjku celovite in obsežne državne štipendijske politike, pa znatnemu delu študentstva zagotavlja ključni vir za preživljanje – znova kažejo na izostanek kakršnekoli solidarnosti.
Mladi zdravniki in zdravnice si zaslužijo boljše pogoje dela. Nižji tempo dela, več časa za posameznega pacienta ali pacientko, demokratično delovno okolje, očiščeno avtoritarnih praks in višje plačilo za svoje delo. Tako kot vse ostale delavke in delavci v zdravstvu. Pot do tega ne vodi preko cehovske logike, podpore privatizaciji zdravstva in napadov na delovne ljudi, ki vsakodnevno opravljajo delo ob njih, ampak v skupnem boju za družbene interese.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega