Začenjamo serijo objav o pokojninski reformi Nevarno za našo starost. Pet tednov zapored bomo vsako sredo objavili en del komentarja izhodišč pokojninske reforme, ki ga je za nas spisal Anže Dolinar. Berete prvi del.
V javnost so tekom poletja pricurljala izhodišča za pokojninsko reformo, s katerimi ministrstvo za delo vstopa v t.i. dialog s socialnimi partnerji. Predlogi izhodišč predstavljajo nadaljevanje programa podrejanja in periferizacije Slovenije, ki se je začel z obnovo kapitalizma in nadaljeval z vstopom v EU. Pokojninski in invalidski sistem ter sistem enega plačnika zdravstvenih storitev sta edina preostala sistema socialne varnosti, ki sta vsaj na videz vzdržala pritiske neoliberalnih reform. Za razliko od razprodaje družbenega premoženja in Svetlikovih reform sistema socialnega varstva (iz sistema blaginje v sistem blaginje, pogojene z delom), je šlo pri uničevanju zdravstvenega in pokojninskega sistema za razmeroma počasnejši proces, ki spominja bolj na erozijo kot čisti rez. Končni rezultat pa bo vsekakor povsem enak.
Že hiter pregled izhodišč nam da jasno vedeti, da gre za nadaljevanje reformnega programa, ki smo mu priča zadnja tri desetletja. Cilj vseh predhodnih reform pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bil podaljševanje delovne aktivnosti na eni strani (dvigovanje upokojitvene starosti, zaostrovanje upokojitvenih pogojev, spodbude za ostajanje v zaposlitvi itd.) ter na drugi strani nižanje izdatkov pokojninske blagajne (čiščenje blagajne “odvečnih” pravic, nižanje realnih pokojnin, ukinjanje pravic ali njihov prenos v socialno varstveno zakonodajo).
Načinov, kako se je to počelo, je več, a z gotovostjo lahko trdimo, da so spremembe pogosto prikrili z birokratsko in tehnično latovščino, uvajanjem raznih novih institutov (npr. predčasna pokojnina), obenem pa so uspešno izkoristili dejstvo, da je sistem že sam po sebi relativno nerazumljiv in nepregleden. Da je političnim elitam to uspelo relativno dobro, priča dejstvo, da upokojenci po večini na svoje nizke prejemke gledajo kot na individualno krivico, češ “zgodila se je napaka” oziroma “nekdo me je okradel”. K temu seveda pripomoreta tudi medijski in akademski diskurz, ki neoliberalne reforme vztrajno prikazujeta, kot korak naprej v družbenem razvoju ali pa kot nujno, četudi politično neprivlačno, prilagoditev na obstoječe demografske trende oziroma trende povečevanja pričakovane življenjske dobe.
Kot primer omenjenega programa lahko navedemo npr. uvedbo drugega, starostnega pogoja za upokojitev z ZPIZ leta 1992, pa podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojnin iz 10 let po ZPIZ 92’ na 18 let po ZPIZ-1 iz leta 2000, ter na današnjih 24 let. Kakšni so realni učinki preteklih reform seveda najbolj vedo in občutijo upokojenci. Sami pa si lahko sliko izrišemo s pomočjo grafa o revščini upokojencev, ki ga izhodiščem prilaga samo ministrstvo za delo ali pa z obiskom strani statističnega urada, kjer lahko za leto 2022 preberemo, da je kar 97.000 upokojencev živelo s prihodki nižjimi od praga tveganja revščine.
Dokaj očitno je torej, da je država pri upokojencih zasledovala reformni “varčevalni” program. Od njega je v resnici odstopila samo enkrat in še to v trenutku, ko je bilo potrebno pomagati kapitalu. Tako so v letu 1996 kar dvakrat znižali prispevke delodajalcev za PIZ. Prvič v februarju iz 15,5% na 12,85%, drugič pa v juliju istega leta na današnjih 8,85%.
Nezanemarljivo so prispevke znižali s soglasjem skupščine Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šlo pa naj bi za začasen ukrep, ki naj bi povečal konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Ta začasen ukrep je v veljavi še danes, 28 let kasneje, neposredna posledica ukrepa pa je dejstvo, da mora Zavod za izplačevanje pokojnin in drugih prejemkov vsako leto prejemati milijardni transfer iz državnega proračuna.
Že leta 1996 bi lahko resno pod vprašaj postavili floskule o krepitvi prvega stebra in zavarovalniškemu principu, po katerem naj bi pokojnina odražala vplačane prispevke. Le kako, če mora kar milijardo prispevati še proračun države? In le kako, če danes kar 93.000 upokojencev prejema zagotovljeno pokojnino, ki je v zakonu določena v nominalnem znesku in nima nikakršne veze s pokojnino, ki je po zakonu obračunana posamezniku?
ZAKAJ SPLOH REFORMA?
Povod so zaveze Evropski komisiji, ki jih je sprejela prejšnja vlada in če ne bodo izpolnjene Slovenija ne bo prejela sredstev iz sklada za okrevanje in odpornost. Zelo redki bi znali pojasniti, za kakšna sredstva gre, koliko jih je, kdo jih bo prejel in kakšni točno so pogoji za izplačilo (ki se lahko tudi spreminjajo). Tako je posledično tudi zelo težko pretehtati, kaj država na eni strani pridobi in kaj na drugi bodočim (in trenutnim) upokojencem vzame.
Kaj bo torej država dobila v zameno za reformo, ne moremo vedeti. Lahko pa si predstavljamo, kakšno ceno bodo za reformo plačali bodoči in trenutni upokojenci. V ta namen je smiselno pobližje pogledati vladna izhodišča. Slednja mimogrede predstavljajo tudi dosežen “kompromis” znotraj vlade in so tako tudi pokazatelj (ne)uspešnosti pogajalcev, torej pristojnih ministrstev, ter interesnih skupin znotraj svobodnjaške koalicije.
Kot razloge za reformo vlada navaja sledeče:
- zadostnost pokojnin in vzdržnost sistema
- priprava sistema na demografski prehod
- vzdržnost sistema z vidika javnih financ
- reforma poklicne rehabilitacije
Že na prvi pogled je jasno, da sta zasledovanje načela vzdržnosti sistema in zadostnosti pokojnin v protislovju. Pokojnine že danes za marsikoga niso zadostne za dostojno življenje, sistem pa je vzdržen predvsem zaradi ukrepov varčevanja v preteklih letih ter transferja iz državnega proračuna, ki zagotavlja izravnanost pokojninske blagajne. Med zadostnostjo pokojnin in vzdržnostjo sistema se skriva razredna ločnica med delom in kapitalom, v tem primeru predvsem vprašanje, kam naj bi se pretočila presežna vrednost, ki jo s svojim delom ustvarjajo ljudje. Gre za vprašanje prioritet, vprašanje izbire med dostojnim življenjem in profiti oziroma “konkurenčnostjo” gospodarstva kot to radi poimenujejo v medijih.
Prikrivanje razredne narave konflikta, ki se dogaja na in v tem primeru je simptomatično in zato lahko prav vedno poslušamo tudi o demografiji, demografskem prehodu, pa družbi, ki se stara. Dejstvo, da se življenjska doba podaljšuje, je posledica v preteklosti delujočega zdravstvenega sistema in napredkov v medicini. V tem ni ni nič grozečega, hkrati pa gre res izključno za posploševanje. Po projekcijah se bo staranje prebivalstva v letu 2050 umirilo, ne gre za nikakršno neskončno in eksponentno rast. Prav tako se nihče nikoli ne vpraša kdo pravzaprav so ti ljudje, ki živijo dlje. Se res starajo vsi enako, tako dolgoletni direktor kot delavka v Mariborski livarni Maribor?
Vprašanje, ki se odpira s pokojninsko reformo je vprašanje družbenih prioritet. In ker nekateri svoje prioritete poznajo bolje kot drugi, vztrajno trdijo, da ne gre za nikakršne prioritete. Poglejmo si torej kakšne prioritete najdemo v vladnih izhodiščih.
Z objavo nadaljujemo naslednjo sredo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega