V razmeroma standardizirani medijski krajini pri nas je Radio Študent očitna izjema. Ne le zaradi svoje odprtosti, ki omogoča nastajanje kakovostnih vsebin, od glasbe do teorije, ki v drugih medijih nimajo svojega prostora, ampak zaradi njegovega (ne)lastništva, ki to odprtost sploh omogoča. Prvi pogoj za pravo svobodo govora in tiska je, da medij ni podjetje. Da ne služi profitnim interesom kapitalistov, ki hkrati določajo okvir nazorov, ki so za njihove medije sprejemljivi.
Pozivi vodstva ŠOU-LJ k privatizaciji in komercializaciji RŠ-a so zato dvojno cinični. Ne le, ker se odrekajo mediju z dolgo tradicijo in opazno vlogo pri višanju kulturnih ter medijskih standardov v Sloveniji – tako s produkcijo oddaj, kot tudi s produkcijo kadrov -, ampak ker ga želijo ponižati na raven standardiziranih medijskih ideoloških aparatov.
Obstanek Radia Študent je torej v širšem interesu delovnih ljudi pri nas, saj prispeva, da se vsaj občasno in v omejenem obsegu v množične medije prebijejo informacije o bojih delavk in delavcev ter prizadevanjih aktivistov, novice, ki ne nastanejo le v imperialističnih informacijskih centrih, ter alternativna umetnost in teorija.
Radio Študent si ne zasluži le obstanka, saj je trenutna akcija le še eno od številnih reševanj RŠa, ampak resno financiranje, ki bo omogočilo stabilno delovanje medija. Predvsem pa si več zaslužijo mnogi novičarski delavci in delavke, ki so za svoje številne ure dela neverjetno mizerno plačani.
Če za konec pomislimo še izven okvira napetosti na relaciji RŠ-ŠOU, je položaj okoli financiranja Radia Študent pokazatelj neverjetne depolitizacije in individualizacije študentstva. Družbena skupina, ki naj bi bila nosilka naprednih idej, je talec nekaj podjetniških “profesionalcev” in njihovih vsakokratnih zaveznikov v obliki “študentskih politikov”. Odgovori na stanje, ki se zdi kot karikatura družbe v celoti, so lahko le kolektivni in politični.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega