PALESTINKI DNEVNIK : ŠOLA, KI NI SPOZNALA OTROK

V naslednjih tednih bomo ob sredah objavljali dnevniške zapise Maše in Ane, ki sta se avgusta udeležili izmenjave v Palestini. Začenjamo z Aninim zapisom

Dve postaji prepozno stopim iz avtobusa, šofer preklinja v hebrejščini. Ne znam hebrejsko, a sklepam, da se pritožuje, ker nisem vedela, da bi morala stisniti na gumb na stropu za izstop. Slabe volje sem. Vroče je, za sabo vlečem kovček na kolesih, na ramenih nosim velik črni nahrbtnik. V roki imam vrečko, ki ima natisnjen napis v arabščini, polna pa je palestinskih slaščic in drugih spominkov. Da se ne bi videli arabski napisi in vsebina vrečke, vse skupaj dam še v črno plastično vrečko. Sama na izraelskem območju se počutim tesnobno.

Orientiram se z google zemljevidi. “Na srečo” je moja končna lokacija tudi izraelski spomenik, zato imam izgovor, da se tja odpravim kot naivna turistka brez da bi kdo posumil resnični namen mojega obiska.

Pred mano je makadamska pot, kamorkoli pogledam, vidim njive in drevesa. Pot je naporna predvsem zaradi vročine in težke prtljage. Ta del okupiranega območja je videti precej bolj zelen kot Palestina, ki sem jo spoznala v dveh tednih. Sklepam, da je zemlja na okupiranem območju, ki so ga zasedli Izraelci, bolj rodovitna. Na tleh opazim ostanke koruze. Pomislim, če so tudi Palestinci tukaj sadili koruzo. Vsakih nekaj metrov se ustavim in si odpočijem. Vode nimam na pretek, a na srečo sem dan prej v muslimanskem predelu Jeruzalema kupila fige. Sladkoba in sočnost fig mi pomaga, da se odpravim naprej. Prepotena sem, nenaspana, roka, s katero vlečem kovček se mi trese, mišice na nogah me pošteno bolijo.

Po dobri uri hoje prispem do tihe vasice Har’el. Z neke stavbe takoj na začetku vasi plapolajo izraelske zastave. Hodim naprej po cesti, majico imam že čisto premočeno od potu, ko se mi približa avto, živčno popravim vrečko in preverim, če so napisi v arabščini dobro skriti. Pomislim, da bi bilo verjetno bi bilo bolje, če bi vrečko zatlačila nekam v kovček, a tega zaradi utrujenosti (malo tudi zaradi kljubovanja) ne naredim. Adrenalin je pomešan z utrujenostjo, ko se vzpenjam na manjši grič proti mojemu končnemu cilju. Kmalu zagledam kovinska vrata. Tukaj sem. Srčni utrip se mi poviša, ko zagledam zgradbo zaradi katere sem prišla. Čeprav sem pošteno žejna, ne upam izgubljati časa. V roke vzamem telefon in se lotim dokumentiranja.

Med vojno oziroma nakbo (katastrofo) leta 1948 so zionistične paravojaške skupine uničile več kot 418 vasi in izgnale tamkajšnje prebivalce. Etnično čiščenje Palestincev je bil cilj zionističnih paravojaških sil, ko se Palestinci niso strinjali z odločitvijo Združenih narodov iz leta 1947, da 55 odstotkov zemlje pripade judovski deželi, le 45 odstotkov pa prvotnim prebivalcem Palestincem, ki jih je takrat bilo dve tretjini. Ena izmed vasi, ki so bile etnično očiščene med nakbo leta 1948, je bila vasica Beit Jiz, v kateri je takrat živelo okrog 600 prebivalcev. Eden izmed njih je bil tudi moj sidi (op.a. sidi v arabščini pomeni dedek) Fawzi Abder Rahim. V vas se ni nikoli vrnil, je pa o njej pisal v svoji pesniški zbirki.

Zgradba, pred katero stojim, je šola, ki ni nikoli dočakala prve generacije otrok. Mnogo ljudi v tej vasici je bilo namreč nepismenih, kar so si vaščani, željni znanja, želeli spremeniti. A Veliki Britaniji, ki je imela pred nakbo mandat nad Palestino, ni bilo mar za izobrazbo Palestincev. Vaščani so se zato odločili, da bodo šolo za tamkajšnje otroke zgradili sami. Zbrali so prostovoljne prispevke in se lotili gradnje. A še preden bi šolske klopi zasedli prvošolčki so izraelski vojaki med nakbo izgnali celo vas. “Šola čuti vso življenjsko energijo vaščanov, ki so v izgnanstvu,” je zapisal sidi v svoji pesmi Moja šola. Otroci so se tako namesto v domači šoli bili primorani šolati v begunskih taboriščih.

Okoli šole so drevesa. Otrokom bi bilo med odmori in po pouku prijetno posedati v senci pod oljkami, pomislim. A namesto otroškega vrveža me obdaja tesnobna tišina in misel na krvavo preteklost, ki je močno zaznamovala Palestince. Razmišljam o krvavi sedanjosti, o apartheidu, o “tretjerazrednih ljudeh”, ki trpijo, med tem ko večina “razvitega” sveta v imenu kapitala gleda vstran. Zvem se razsežnosti in krutosti imperializma.

Stopim do te mogočne prazne stavbe, ki je preživela nakbo. Gledam v notranjost praznega zapuščenega prostora, ko mi nad glavo vzleti ptica. Prestrašeno odskočim. “Kamni se pogovarjajo, zrejo v nebo in sprašujejo. Ptice odgovarjajo. Žvrgolijo zjutraj in zvečer, da oživljajo učilnice,” v pesmi piše sidi. Ogledam si še ostale prostore in se izmikam ptičem, ki sem jih s svojim prihodom prestrašila. Kraj je ovit v tišino, ko se sprehajam okoli šole. Sonce že močno pripeka.

Ogledam si napis, ki so ga na šolo pribili izraelci. Namesto besedne zveze etnično čiščenje, ki je v tem kontekstu edina pravilna, preberem “vojna za neodvisnost”. Izraelci so kraj razglasili kot spomenik nekemu njihovemu heroju Tobianskemu, ki je bil tukaj “neupravičeno usmrčen”. Med branjem mi od jeze in nemoči postane slabo. Bizarnost razlag daleč od resnice me zaboli in še bolj razjezi.

Posnamem še nekaj fotografij, ko za seboj zaslišim brnenje avtomobila in glasove. V črnemu pick-up avtomobilu zagledam oborožene civiliste, ki me opazujejo med parkiranjem avtomobila. Tesnobno se spomnim na svojo vrečko s palestinskimi stvarmi, jo kar se da hitro in neopazno zagrabim ter odhitim proti izhodu. Trudim se dajati vtis, da sem tako ali tako nameravala oditi. Adrenalin me stiska v grlu, roke se mi tresejo. Rahlo si oddahnem šele, ko vidim, da mi ne sledijo. “Kamni pojejo in prosijo, da bi otroci prišli v njihov objem. Šola vztraja na svojem mestu, kljub silam okupatorja!”