Naše življenje je skupnostno, ne individualno. Zemljo je treba spoštovati. Nikoli ne bo naprodaj.” S temi besedami je vodja sindikata bolivijskih kmetov Oscar Cardozo strnil bistvo množičnega delavskega upora, ki je od začetka maja zajel celotno državo. Kmetice, rudarji, učiteljice, transportni delavci in mnogi drugi že več tednov vztrajajo na cestnih blokadah, ulicah in trgih ter zahtevajo ukrepe za dvig življenjskega standarda, izboljšanje dostopa do javnih storitev, odpravo neoliberalnih zemljiških reform konservativnega predsednika Rodriga Paza in njegov nepreklicen odstop.
Paz, ki je funkcijo prevzel novembra lani, je nemudoma potrdil, čigave interese zastopa. Njegova vlada je izvedla niz ukrepov, ki neposredno koristijo velikim zemljiškim posestnikom in kapitalu. Med drugim je vlada pod njegovim vodstvom popolnoma ukinila subvencije na pogonska goriva za prebivalstvo (cena litra 95-oktanskega bencina je v enem dnevu poskočila za 87 %), ukinila zakonsko zaščito majhnih kmetijskih posestev pred zasegom ali prisilno prodajo (Zakon 1720, ki je urejal omenjeno področje, je bil pod pritiskom protestnikov prejšnji teden umaknjen) in začela obsežen proces deregulacije ter liberalizacije pogojev za poslovanje tujih korporacij v državi.
Odgovor delovnih ljudi na omenjene ukrepe je bil hiter, množičen in udaren. Tisoče domorodk in domorodcev se je v začetku maja odpravilo na 20-dnevni pohod proti bolivijskemu glavnemu mestu La Paz. Na poti so se jim pridružili številni rudarji, transportni delavci in študentke. V večjih mestih so njihove vrste okrepili tudi mnogi pedagoški delavci in delavke. Potem, ko so delavske kolone prispele do prestolnice, so na cestah, ki vodijo do La Paza in drugih regionalnih središč, politične oblasti postavile številne cestne barikade (po uradnih številkah med 40 in 70) in tako ohromile delovanje kapitalistične države in njenih institucij.
Na zborovanjih, ki vzporedno potekajo v središču La Paza, se dnevno zbira deset tisoče ljudi, ki poskušajo na ta način okrepiti moč delavske ofenzive. Ulice so postale prostor politične moči, organizacije in odločanja. V sklopu teh manifestacij so se protestniki že nekajkrat prebili v neposredno bližino predsedniške palače. Policijske sile z vedno večjo težavo in z vedno obsežnejšo uporabo represivnih sredstev odbijajo delavske napade, vendar je momentum jasno na strani naprednih sil delavstva.
V Boliviji gre za razredni konflikt. Na eni strani stojijo predstavniki domačega kapitalističnega razreda, njihovi politični aparatčiki in imperialistični tabor na čelu z ZDA. Namestnik ameriškega državnega sekretarja, Christopher Landau, je tako v skladu z ustaljeno prakso delavke in delavce, ki se upirajo pritiskom kapitala, označil za elemente organiziranega narkokriminala. Na drugi strani stojijo delovni ljudje, delavstvo raznolikih poklicev in etničnih porekel združeni v boju za zemljo, kruh in zasledovanje družbenih potreb. Napredni ljudje sveta vemo kje nam je mesto v tem spopadu.
En svet, en boj!
Fotografija: Morning Star
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega