Jutri bo na Brdu pri Kranju potekal vrh EU-Zahodni Balkan, ki velja za osrednji dogodek slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. Ob njegovem robu bo danes na sporedu uradna večerja o strateški suverenosti EU, Borut Pahor pa bo odhajajoči nemški kanclerki Angeli Merkel podelil red za izredne zasluge Republike Slovenije. Hkrati bo danes in jutri na več lokacijah po državi prvič aktiviran 9. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki bo dodatno zamejil svobodo gibanja.
Med tvorci javnega mnenja, od levo liberalnih »javnih intelektualcev« do konzervativnih ministrov, vlada konsenz, da je EU civilizacijski dosežek in praktičen izraz ideje o miru in sodelovanju na stari celini. Kdorkoli skruni to idealno sliko, je takoj etiketiran kot nacionalist, populist, avtoritarec, z eno besedo “evroskeptik”.
Povojno evropsko povezovanje, ki se je pričelo z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo leta 1951, je v svojem bistvu projekt, ki v prvi vrsti služi kapitalističnemu razredu, ki ima v lasti ključne industrije v državah evropskega centra. Sedanja ureditev EU-ja počiva na štirih temeljih kapitalističnih svobodah (temeljne svoboščine v liberalnem novoreku): prostem pretoku oseb, prostem pretoku blaga, prostem pretoku kapitala in prostem pretoku storitev. To je praktično bistvo floskul o “evropskih vrednotah” in evropski civilizaciji, s katerimi pogosto razmetavajo evropski odločevalci.
Celotna struktura EU-ja je nedemokratična! Njen politični ustroj pomeni velik korak nazaj celo v primerjavi z meščansko parlamentarno demokracijo, ki je v veljavi v državah članicah. Evropska komisija je kot izvršna oblast zelo močna, hkrati pa podvržena le zelo šibkemu nadzoru brezzobega evropskega parlamenta. Z evrom kot skupno valuto upravlja evroskupina, neformalno združenje ministrov, ki nima podlage v evropskem pravu. Monetarno politiko pa vodi Evropska centralna banka, ki se v imenu finančne stabilnosti sklicuje na svojo neodvisnost.
Ta v praksi ni nič drugega kot neodvisnost od demokratičnih zahtev in pritiskov. Spomnimo se samo, kako je EU reagirala, ko volivke in volivci na referendumih na Irskem in Danskem sprva zavrnili sprejem Maastrichtske in Niške pogodbe. Ker vladajočim nista bila po volji rezultata glasovanja, so preprosto prisilili ljudi v omenjenih državah, da po nekaj minimalnih spremembah še enkrat glasujejo in potrdijo sprejem omenjenih sporazumov. V ta kontekst sodi tudi izjava nekdanjega šefa Evropske komisije Jeana Clauda Junckerja, ki je ob zmagi Syrize na grških parlamentarnih volitvah leta 2015, dejal, da ne more obstajati demokratična izbira proti stališčem zapisanim v evropskih pogodbah.
Države centra EU iz perifernih, kamor spada tudi Slovenija, črpajo poceni delovno silo, jug in vzhod Evrope, pa uporabljajo za to, da negativne okoljske vplive prelivajo iz lastnih »zelenih prestolnic« na osiromašene kraje na robu Evrope. Vse skupaj spremljajo visokoleteče besede o evropskih vrednotah, standardih in civilizaciji.
Sodelovanje med ljudmi in zavzemanje za mir sta gotovo ideala, ki jima je vredno slediti. Evropsko in svetovno povezovanje mora temeljiti na načelih solidarnosti in ne na gnilih temeljih imperializma in prevlade centra nad periferijo. Takšno sodelovanje pa je lahko le plod povezovanja med delovnimi ljudmi in ne kapitalističnimi centri moči.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega