Prejšnji teden se je 27 voditeljev držav Evropske unije zbralo v Bruslju, da bi sprejeli odločitev o obsežni zaostritvi skupne azilne in begunske politike. Med ključnimi temami je bilo tudi zaostrovanje vojne v Ukrajini. Nasprotno, o uničujočem potresu, ki je le dva dni prej opustošil obmejno območje med Turčijo in Sirijo, ni bilo praktično nobene razprave. Evropska unija, ki po eni strani nenehno poudarja človekove pravice in razpravlja o človeškem dostojanstvu, se je precej medlo odzvala na opustošenje na njenem obrobju, ki je prizadelo približno 23 milijonov ljudi! (ponovno pozivamo, k darovanju za žrtve potresa: https://www.heyvasor.com/en).
Sočasno z medlim odzivom na uničujoči potres in novo humanitarno katastrofo so voditelji evropskih držav sklenili, da bodo še bolj zaprli »evropsko trdnjavo«. Med drugim so se zavzeli za okrepitev Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex) ter za pospešene deportacije beguncev brez pravice do stalnega bivanja. S polnimi usti demokratičnih vrednot so brez težav sklenili okrepiti sodelovanje z avtoritarnimi režimi v državah, od koder begunci izvirajo. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je še posebej poudarila, da obmejne ograje ne opravljajo svoje funkcije, če ob njih ni obmejnih patrulj in potrebne infrastrukture (opazovalni stolpi, nadzorne kamere, ceste).
Z namenom pospešenih deportacij iz držav EU v države periferije, se je evropski politični vrh zavzel za uporabo »diplomacije« in okrepljeno »gospodarsko sodelovanje«, kar pa služi kot že dobro poznana pretveza za izvajanje političnih pritiskov in gospodarsko izsiljevanje vladajočih oblasti v državah izvora, da bi se le-te še dodatno podredile diktatu EU. Največjo škodo pri tem utrpijo isti delovni ljudje, ki so države izvora zaradi katastrofalnih življenjskih pogojev zapustili. Sprejeti sklepi se obenem dotikajo vprašanja »posebnosti morskih meja« iz vidika zaščite človeških življenj, kar pa samo potrjuje grozljivo dejstvo, da je na obrobju Evrope od leta 2014 utonilo ali izginilo več kot 25.000 ljudi (število neprijavljenih primerov je najbrž še večje).
Tovrstne odločitve EU o množičnih deportacijah bi naj bile posledica ponovnega povečanega števila prosilcev za azil v letu 2022, ki bi se naj v primerjavi s prejšnjim letom povečalo za 46%. EU podatke o (ponovnem) povečanju prošenj za azil jemlje iz konteksta ter uporablja za ciljno usmerjeno propagando kampanjo. V primerjavi s prejšnjim letom se je število beguncev res povečalo, a v tem primeru gre večinoma za ljudi, ki so pobegnili pred vojno v Ukrajini (od lanskega leta je bilo registriranih približno 8 milijonov ukrajinskih beguncev). Po podatkih Mediendienst Integration https://mediendienst-integration.de/ je v obdobju od februarja do oktobra 2022 po glavnih sredozemskih begunskih poteh v Evropo prispelo približno 111.000 beguncev. V prvi polovici lanskega leta je za azil v EU skupno zaprosilo nekaj več kot 400.000 (številka ne zajema beguncev iz Ukrajine).
Razlog za navedene številke in povečano število beguncev je predvsem upad števila le-teh v letih 2020 in 2021, ko se je zaradi pandemije koronavirusa število precej zmanjšalo. Absolutno gledano so številke v primerjavi z letom 2015 (ko je bila begunska kriza na vrhuncu) še zmeraj razmeroma nizke. Zakaj torej takšna zaostrena begunska retorika iz strani evropskega vrha? Če so se ob začetku množične begunske krize države Evropske unije vsaj deklarativno razlikovale glede reševanja vprašanja migracij, so sedaj dosegle enotnost v izvajanju nehumanih deportacij, povečevanju pritiskov na države izvora (ki so že tako ali tako v podrejenem položaju do držav imperialističnega centra) ter trpanju ljudi v begunska taborišča, kjer na mejah Evrope že od začetka begunske krize živijo v obupnih in neživljenjskih razmerah.
Vrh Evropskega sveta se je sicer končal z medlimi nestrinjanji iz strani nekaterih držav članic, a gre zgolj za nestrinjanja glede izvedbe sprejetih ukrepov, ne pa tudi glede vsebine. V vsaj eni točki se je 27 voditeljev strinjalo: drastično bodo zaostrili begunsko politiko, ne glede na ceno. Sprejete predloge je podprl tudi slovenski politični vrh z Robertom Golobom na čelu – isti politični vrh, ki je še pred parlamentarnimi volitvami obljubljal odstranitev bodeče žice na meji.
Iz tega lahko sklepamo, da vprašanje glede reševanja begunske politike obstaja zgolj v metodi, ne pa tudi v ideologiji, ki stoji za tem. Kapital na ta način omogoča eliti ekonomsko preseganje meja, a obenem dopušča možnost njihovega političnega zapiranja. (Proti)begunska politika se od začetka evropske begunske krize ne spreminja – politične elite imperialističnih centrov še zmeraj odločajo o usodi ljudi, ki iz držav periferije iščejo boljše življenje (drugo obliko kapitalističnega izkoriščanja).
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega