NEVARNO ZA NAŠO STAROST 2. DEL: DVIG UPOKOJITVENE STAROSTI 

Nadaljujemo serijo objav o pokojninski reformi Nevarno za našo starost. Pet tednov zapored bomo vsako sredo objavili en del komentarja izhodišč pokojninske reforme, ki ga je za nas spisal Anže Dolinar. Berete drugi del.

Prioriteto dviga upokojitvene starosti najdemo pod poglavjem “Točke za razpravo”. Prva taka točka je dvig dejanske upokojitvene starosti. Tu nam pojasnijo, da se je država zavezala k podaljšanju delovne aktivnosti in da daljše obdobje v zavarovanju pomeni več pobranih prispevkov ter višje pokojnine. Težava s to tezo je ta, da je mizerna pokojnina, zvišana za mizeren znesek, še vedno mizerna pokojnina. V zameno zanjo pa dobimo še bolj zgarano delavko ali delavca. Vlada poudarja, da tu ne gre samo za en ukrep, ampak za skupek ukrepov t.j. “ukrepi za starejše na trgu dela, na področju vseživljenjskega učenja, na področju varnosti in zdravja pri delu, v sistemih socialne varnosti ipd.” Nadvse ciničen zapis glede na to, da prav noben od teh ukrepov, ki skupaj tvorijo to domnevno smiselno celoto, ni nikjer predstavljen. Vlada torej pravi, da predlaga določen ukrep, ampak da ima ta smisel zgolj skupaj z drugimi ukrepi, ki pa jih na tem mestu niti ne pojasnjuje niti ne predstavlja.

Še huje je, če pogledamo, kaj so ta in predhodne vlade na teh področjih dejansko počele. Varnost in zdravje pri delu sta za delodajalce španska vas, v medijih se o tem govori zgolj, ko pride do nesreč s smrtnim izidom, pa še takrat se po pravilu krivi delavce. O ostalih številnih poškodbah in boleznih, ki so posledica izkoriščanja, beremo zelo redko. O tem izjemoma redno in iz prve roke poroča Delavska svetovalnica. Inšpektorjev za varnost in zdravje pri delu je v celotni državi 33. Še ti po pravilu hodijo zgolj tja, kjer so izrecno podane prijave. Nadzora torej praktično ni in kapital to ve. Sisteme socialne varnosti so že davno zdesetkali Socialni demokrati. Ukinili so državno pokojnino, preuredili varstveni dodatek v težko dostopno socialno pomoč (število prejemnikov varstvenega dodatka se je takrat zmanjšalo za kar 78%), itd. Tudi o ukrepih za starejše na trgu dela se lahko upravičeno vprašamo. Kakšni ukrepi naj bi to bili? Nič od tega nam ni pojasnjeno, izvemo zgolj to, da so ta področja pomembna. 

Nato pisci ponudijo pregled stanja na področju spodbujanja ljudi pri ostajanju v zaposlitvi ter ugotavljajo, da so (varčevalni) ukrepi v preteklosti dobro delovali in še delujejo. Institut izplačila 40% pokojnine za tri leta v zaposlitvi po izpolnitvi pogojev koristi vse več ljudi. Pred letom 2020, ko je dodatek k plači znašal 20 %, so to koristili izključno direktorji, akademski mandarini in dobro plačani zdravniki. Ta trend se je po letu 2020, ko je bil uveden 40 % dodatek, obrnil, saj so plače nekaterih v javnem sektorju tako mizerne, da so mnogi, s tem ko ostali v zaposlitvi, prvič v življenju prejeli relativno dostojen prejemek. A to velja predvsem za javni sektor. V zasebnem se –  sploh samostojni podjetniki – po večini odločajo za tako imenovano delno pokojnino. Z njo lahko posameznik prejme 75 % pokojnine pa še vedno kot samostojni podjetnik (in večina je s.p.-jev) dela za določeno število ur (katerih ceno določi sam), zato v resnici ne moremo vedeti, koliko kdo v resnici dela.

Dejstvo je, da je bilo z reformami že v preteklosti storjeno dovolj, da ljudje de facto delajo dlje in vlada tega niti ne skriva. 

Nato vlada predstavi svoje predloge. Predlagajo karierni razgovor s starejšim zaposlenim, prilagoditve delovnih mest, in “prožnejše” upokojevanje, pa krajši delovni čas, delno oprostitev plačila prispevkov za starejše delavce s čimer bi lastnikom, ki starejše delavce praviloma mečejo na ulico, ponudili še eno darilo

Seriji predlogov, ki jih ob uvedbi seveda ne bi mogel nihče nadzirati, sledi tisti pravi predlog: postopen dvig zakonsko določene meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine s starosti 60 let na starost 62 let oz. s starosti 65 let na starost 67 let od leta 2028 naprej, za 3 mesece na leto do leta 2035. 

Dejansko to pomeni zaostrovanje enega od dveh pogojev, ki jih je potrebno izpolniti za pridobitev pokojnine. Dejanska upokojitvena starost se, tudi zaradi ukrepov v preteklosti, tako ali tako povečuje. Vlada izpostavlja, da bi ukrep zajel predvsem tiste, ki do določene starosti ne bodo dosegli polne pokojninske dobe (40 let v zavarovanju). 

A prav v tem tiči težava. Za razliko od ekonomskih modelov, ki služijo za argumentiranje neoliberalnih reform, ljudje živijo v realnem svetu. Nihče se ne odloči, da bo nezaposlen, nihče ni sam kriv, da je leta in leta (do leta 2015) delal redno preko študentske napotnice, s tem reševal zavoženo slovensko gospodarstvo in kot študent služil, da je sploh lahko študiral. Kljub temu mu danes birokrati s ZPIZa in ministrstva razlagajo, da ni vplačeval in da ni delal in da bo zato delal dlje. Obenem pa ti isti cinično pravijo, da uvajajo načelo “vsako delo šteje”, s katerim domnevno rešujejo prekarno zaposlene. 

Zaostrovanje pogojev za upokojitev bo vodilo v večjo bedo za delovne ljudi ter večjo bedo za upokojence. Ob tem vlada predlaga tudi dvig meje za pridobitev vdovske pokojnine za dve leti, kar pomeni, da bo tudi slednja postala manj dostopna. 

Nadalje vlada predlaga razpravo o možnosti znižanja starostne meje za upokojitev na račun skrbi za otroka. Razpravo o ukinitvi slednje, da bo jasno. Ugotavljajo, da skrb za otroka ne predstavlja razloga za zgodnejšo upokojitev. A namen sistema prav gotovo nikoli ni bil nagrajevanje žensk kot mater, in vse do Šarčeve vlade temu tudi ni bilo tako. Ženske so bile upravičene do višjega odmernega odstotka, ker so ženske, ker opravljajo neplačano reproduktivno delo, ker se jim je z obnovo kapitalizma materialni in socialni položaj poslabšal. Edina smiselna razprava bi torej bila, kako v sistem vrniti solidarnost do ženskega spola. A tudi to očitno ni vladna prioriteta.